Staro in novo

Če bi se pravilno prehranjevali, dovolj spali in upoštevali zakonitosti telesa, ali bi se kljub temu morali postarati?
Objavljeno
14. september 2018 06.00
Posodobljeno
14. september 2018 06.00
Kdo je v tem trenutku srečnejši? FOTO: Unsplash
Moj prijatelj K. je edina meni znana oseba z mobilnim telefonom, starim 17 let. Njegov računalnik je samo nekoliko mlajši, pogosto pa mi pripoveduje o neprekosljivi kakovosti zvoka iz njegovih lesenih zvočnikov, starejših od treh desetletij.

In vsakič, ko pomislim na njegov dom, se mi zdi, da so v njem celo pralni stroj (seveda iz prejšnjega stoletja), radijski aparat (zaostali primerek izumrle vrste) in omenjeni zvočniki (stabilno nameščeni na robu preproge v dnevni sobi) cenjeni družinski člani. Slikoviti zgodovinarji njegovega odraščanja. Trden protidokaz sodobnemu času, v katerem se tehnološki napredek kaže s kratkotrajno, minljivo in večno menjavo generacij.

Seveda mislim na generacije strojev in elektronskih naprav. Vsi drugi, ki se ne moremo upreti novim stvarem in vnaprej iščemo razloge, zakaj potrebujemo mobilni telefon z nekoliko natančnejšim fotoaparatom, računalnik z zelo hitrim procesorjem ali miniaturen zvočnik z globokim basom, smo člani globalnega kulta hitrih sprememb. Ne mine niti deset let, mi pa smo s čim manjšega že prešli na čim večje, s »pametnega« na »intuitivno«, z ne vem kakšnih motorjev na inverterske in že s prstom na denarnici čakamo na naslednjo novost. Vse to poskušam označiti za ustvarjalen nemir. K. je prepričan, da gre za past. Vse, kar je nekaj vredno, pravi, je narejeno tako, da traja. Spomni me na zenbudistično zgodbo, v kateri so učitelja vprašali, kako dolgo je mogoče pisati z enim lepopisnim čopičem. »Večno,« je odgovoril. »Če veste, kakšen je čopič, in ga pravilno postavljate na površino papirja, zakaj bi se sploh moral kdaj obrabiti?« In človek? Če bi poznali svojo dušo, se pravilno prehranjevali, dovolj spali in upoštevali zakonitosti telesa, ali bi se kljub temu morali postarati?

Po ulici se mimo pripelje dvosedežni audi kabriolet iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Lastnika sta po letih njegova vrstnika. Vozita ga, kakor da sta njegova prijatelja. Iz žepa vzamem svoj nov mobilni telefon, da bi ju fotografirala. Vprašam se, kdo je v tem trenutku srečnejši.