Starši v šoli ne smejo delati reda. Pika.

Namesto da iščejo krivca za nastalo situacijo, naj čim prej pomagajo fantu, ki s svojimi dejanji vpije na pomoč.

Objavljeno
14. junij 2019 06.00
Posodobljeno
14. junij 2019 14.19
Fotografija je simbolična. FOTO: Uroš Hočevar
Peticija, ki so jo starši otrok, ki obiskujejo Osnovno šolo Ljubečna, napisali zaradi nasilja, ki ga izvaja eden od učencev, se bere kot kriminalka. Večinoma ne gre za fizično, ampak predvsem hudo psihično nasilje. Maltretiranje. Mučenje, če hočete. Z besedami in malimi dejanji. Če bi vam nekdo vrgel očala v stranišče, bi mogoče zamahnili z roko, dvanajstletnik pa se zjoče. Pa če je še tako velik.

V šolo je že nekajkrat prilomastil tudi oče domnevno nasilnega otroka. Sošolci se seveda bolj bojijo očeta, s katerim jih straši sedmošolec in jim menda razlaga, da ima oče tudi pištolo. Tudi če je nima, otroci tega ne vedo. Oče naj bi v šoli prav tako kričal in grozil. Celo sam prizna, da so bili njegovi odzivi burni, ker da ni mogel drugače, saj je branil svojega otroka. Ki je tudi žrtev nasilja.

Seveda je žrtev. Velika. Vsako neprimerno vedenje ni ogrožajoče le za okolico, ampak tudi za tistega, ki se neprimerno vede. Zakaj se neprimerno vede, ni znano. Oče nam je povedal, da ima diagnozo ADHD, da se s fantom že dolgo ukvarjajo, da so ga enkrat, da bi se stanje izboljšalo, že prešolali.

Vsaj v nečem se oče in starši, ki hočejo otroka spraviti iz šole predvsem zaradi njegovega očeta, strinjajo. Vsi opozarjajo, da fantu šola ni zagotovila pomoči, kot bi jo moral imeti. Recimo spremljevalca, ki bi ga lahko miril. Spremljevalec mu po odločbi o usmeritvi ne pripada. Ali so bile res izčrpane vse možnosti, kot pravi ravnatelj? Gotovo ne. Če bi bile, potem bi multidisciplinarni tim, o katerem so menda dolgo razmišljali, pa se šele ta teden odločili, da ga bodo res sestavili, že imeli. V centru za socialno delo pravijo, da s starši dobro sodelujejo in s šolo tudi. Kaj potem pravzaprav počno, da so težave še vedno tako hude?

Ta primer še zdaleč ni edini, niti ni edini na tej šoli. Medvrstniškega nasilja je veliko. Res je, da so svetovalne delavke po šolah zasute z delom, da nam kronično primanjkuje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov, nujno potrebni pomoči več mesecev čakajo na pregled, ampak šola mora zagotoviti, da otroci tja ne bodo vstopali s strahom. Na nekaterih šolah se s tem zelo dobro spopadajo. Morda je ključno, da vodstvo šole razume, da je treba nasilje ustaviti pri prvi žaljivki in ne pri prvem udarcu. To je seveda treba razložiti tudi staršem, za katere morajo biti vrata šole med poukom zaprta. Če ne gre drugače, zaklenjena. Starši reda v šoli ne smejo delati. Pika.

Vsi, ki so v tej zgodbi rekli, da so naredili vse, naj še enkrat razmislijo. Take razlage so najmanj nespodobne. Kdaj bo mogoče kaj več? Ko bodo nekoga v rešilcu odpeljali iz šole? Namesto da iščejo krivca za nastalo situacijo, naj čim prej pomagajo fantu, ki s svojimi dejanji vpije na pomoč. Naj mu pomagajo že zaradi vseh drugih otrok. Za zdaj kaže, da ta pomoč do njega še ni prišla.