Stiske vedno storijo svoje

Zaslužen je papež Frančišek, pravijo, da se je nazadnje odprlo nebo in je začel padati tudi zid na Karibih, četrt stoletja po berlinskem. Poleg Frančiška je prav gotovo zaslužen havanski nadškof Jaime Ortega, z njim tudi monsinjor Carlos Manuel de Céspedes. Zaslužen je tudi predsednik Obama, ki mu nikakor ni do neželenega spreminjanja zemljevidov v Antilih, še najmanj pa do tega, da bi nafto Američanom pred nosom, v Mehiškem zalivu, na ameriškem dvorišču vrtali Kitajci. Da bi se ga zgodovina spomnila kot predsednika, ki je s trmo dosegel, da tik pod Florido namesto Rusov vladajo Kitajci, si pa res ne more privoščiti!

Zaslužen je Fidel, ki je bil jezuitski učenec pa potem, denimo, komunist, zdaj pa je dovolj star, da se mu ni treba izmišljati novih večnih in zveličavnih resnic. Poteze je seveda povlekel njegov polbrat Raúl, ki mu je jasno, da zanj in za njegove Kubance ni izhoda, če se hitro ne pojavi kdo, ki bo kaj dal na krožnik. Ki bo zagotovil nafto in dovolil, da tudi Kuba vstopi v enaindvajseto stoletje. Chávezova Venezuela, ki je vskočila kot odrešenica, ko so Kubanci tolkli revščino in lakoto po odhodu Rusov, je tudi s kubansko pomočjo obubožala. Brez Cháveza je, kakor bi bila (in nekega dne bo) Kuba brez Fidela in Raúla ter drugih iz stare premožne družine Castro. Kitajci, ki so se zadnje čase zelo radi pojavili kot novi mesije, se niso priljubili. Na tisoče in tisoče jih že prihaja na tečaje španščine ter na spoznavanje Kube in njenih virov, pravijo. Afriške izkušnje pa povedo, da niso prijazni in zanesljivi zavezniki. Prejšnje generacije Kitajcev so brata Castro, Che in njihovi tovariši s Kube izgnali v šestdesetih letih.

Stiska, ki jo trenutno doživlja Kuba, je podobna tisti, ki se je začela, ko so se v Prašičjem zalivu v režiji Cie poskusili izkrcati prebežniki iz Miamija. Takrat se je začelo kubansko sovjetsko obdobje, izvažanje revolucije, plačevanje ruske nafte s krvjo na afriških in drugih bojiščih. Pa tudi tisti stiski je podobna, ki se je začela, ko so Rusi, nič več sovjetski, pustili Fidela na cedilu. Stari komandant je bil preveč trmast, da bi dovolil kakršno koli spremembo za preživetje. Raje je vsem Kubancem stisnil pasove, dovolil množično prostitucijo v lepi preobleki turizma, kakor da bi priznal kakšen svoj spodrsljaj.

Pa kaj, ko je turizem brez Američanov na Kubi lahko samo surogat pravega turizma! Zdaj ni več sladkorja, ker ni nafte, da bi ga pridelovali. Cigar ni komu prodajati v res velikih količinah, če jih ne smejo kupovati Američani. Visoko šolani kadri niso odšli samo v Venezuelo in Bolivijo, ampak tudi v druge države, od koder se ne vračajo, čeprav zaradi tega izgubijo stanovanja. Celo v Afriko hitijo pomagat zdravniki, samo da bi odšli od doma.

Sprememb čez noč ni mogoče pričakovati, tudi koristne ne bi bile za Kubo po pol stoletja blokade, ki je na oblasti ohranila družino Castro. Kubanci stanujejo v hišah, katerih lastniki so izseljenci iz Miamija. Castrovi niso nič gradili, hiše so se pol stoletja podirale. Odpiranje povezav z Ameriko napoveduje vsaj uvoz dobrin. Morda za trenutek tudi malo manj korupcije, ki je edino pravo gonilo »revolucionarne« Kube.