Stopicanje na mestu

Glavna točka poistovetenja Šarčeve druščine je odpor in strah pred Janšo.

Objavljeno
31. julij 2018 06.00
Posodobljeno
31. julij 2018 08.03
Marjan Šarec je za zdaj sicer še odločen, da ga vodenje manjšinske vlade ne zanima. FOTO: Jure Eržen
Dva meseca po državnozborskih volitvah ni prav nič bolj jasno, kakšno koalicijo bo dobila Slovenija in kako se bo prihodnja vlada lotila temeljnih problemov, ki so pred slovensko družbo. Stranke se še niso poenotile niti glede tega, katere so temeljne dileme, ob nujnem skrajšanju čakalnih vrst v zdravstvu, s katerimi se bo treba najprej spoprijeti. Je to zaustavitev privatizacije, davčna razbremenitev srednjega razreda, zmanjšanje sredstev za obrambo, izenačitev financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol ali kaj povsem drugega?

Za zdaj se tako zdi, da tudi drugi krog iskanja mandatarja za sestavo trinajste slovenske vlade ne bo dal rezultata. Pogajanja Šarčevega peterčka z Levico še zdaleč niso končana in sogovorniki menijo, da tudi ne bodo dala pričakovanega rezultata. Prevladujoče mnenje je, da se stranka na internem referendumu ne bo zmogla odpovedati svojim v marsičem utopičnim stališčem in da Levica torej, kljub iskrenim namenom pogajalcev, ne bo del nove vladne koalicije.

Tako bo politika stavila na tretji krog iskanja mandatarja in podpore za njegovo potrditev v državnem zboru, v katerem bo morebiti kdo le popustil. Bo to morda Matej Tonin in se bo v pogajanja o vstopu v vlado res vrnila NSi? Ali pa bo Levica mogoče le popustila pri svojih stališčih? Če se ne bo zgodilo ne prvo in ne drugo, bo na vrsti razmislek o manjšinski vladi po tako imenovanem portugalskem modelu, v končni fazi pa je mogoče, da bomo jeseni odšli znova na državnozborske volitve.

Marjan Šarec je za zdaj sicer še odločen, da ga vodenje manjšinske vlade ne zanima. Medtem pa se množijo ocene, da koalicija šestih strank nima posebnega smisla, tudi iz vrst pogajalcev samih je namreč slišati dvome o operativnosti takšne vlade. V njej bi bile namreč tri stranke (SMC, SD in Desus), ki so med seboj, to je ob svojem izstopu iz koalicijskih pogajanj opozorila tudi NSi, skregane še iz prejšnjega mandata. Lista Marjana Šarca je brez zgodovine. Levica ima po mnenju številnih utopična oziroma ekstremno leva stališča. Pa naj gre za njene programske točke, povezane z izstopom iz Nata oziroma polovičnim zmanjšanjem obrambnih izdatkov, zahtevo po takojšnjem dvigu minimalne plače ali pa ustavitev privatizacije bank, ki je pred vrati. To neuglašeno druščino bi vodil politični začetnik na državni ravni. Vse našteto je, s tem se je povsem mogoče strinjati, recept za šibko in slabo operativno vlado. Za vlado, ki bi bila le težko kos izzivom, ki so pred Slovenijo.

Rešitev je seveda mogoča tudi v iskanju kompromisa in prestopu političnih bregov, ki pa se zdi prav tako malo verjeten. Vsaka stranka bi morala pri čem, SDS pa zlasti pri »nekom« popustiti, in možnost sestave velike koalicije bi bila bolj realna.
V prihodnjih tednih bo torej bistveno predvsem popuščanje. Pri tem pa je težko verjeti, da bi SDS popustila pri Janezu Janši.
Zaradi njegovih značajskih lastnosti, o katerih govorijo njegovi sodelavci, ni pričakovati, da se bo ob svoji veliki želji po vodenju umaknil. Poleg tega ga menda po ocenah iz vrst SDS vse pogosteje pušča na cedilu celo njegov občutek za pravilne strateške odločitve.

Pomanjkanje skupnih programskih vsebin med strankami že leta in tudi tokrat nadomeščata odpor in strah pred Janezom Janšo. To je prav tako glavna točka poistovetenja Šarčeve druščine. Ob vsem se zato zdi, da so bolj kot kakršnakoli koalicija vse bolj verjetne vnovične volitve.