Streznitvena lekcija epidemije

Če se meje le malce priprejo, bo vsaka država najprej poskrbela za lastno preskrbo, bodisi z zaščitnimi maskami bodisi s hrano.

Objavljeno
28. marec 2020 06.00
Posodobljeno
28. marec 2020 06.00
FOTO: Leon Vidic
Pred dnevoma sem se prvič po tednu dni – osebni rekord brez nakupovanja – odpravila v trgovino napolnit izpraznjen hladilnik. V trgovskem centru je bilo zaradi večine zaprtih prodajaln srhljivo tiho in temačno, ponudba na živilskih policah pa – živa in obilna, kot da v vmesnem času ni udarila epidemija, po kateri nič več ne bo tako, kot je bilo.

Po paničnem odzivu, ko so ljudje izpraznili police trgovin in ko je že kazalo, da se bo meja z Italijo, našo življenjsko žilo za živila, ki jih ne znamo ali ne zmoremo pridelati, zaprla tudi za tovorni promet, so se razmere umirile. Veriga preskrbe s hrano ni bila pretrgana. Lakote, kljub temu da je marsikomu že pred izrednimi razmerami trkala na vrata, se večini prebivalstva vsaj še nekaj časa ne bo treba bati. Če ne zaradi drugega, zato ker ima skoraj vsak košček zemlje, ki jo te dni prekopava in vanjo seje, ker do najbližjega kmeta ni dlje kot nekaj kilometrov, in tudi zaradi solidarnosti, ki se v najtežjih trenutkih prebudi v nas.

A epidemija je vendarle postregla tudi s streznitveno lekcijo. Če se meje le malce priprejo, bo vsaka država najprej poskrbela za lastno preskrbo, bodisi z zaščitnimi maskami bodisi s hrano. Slovenski kmetijsko-živilski sektor ne zmore ponuditi dovolj hrane, sploh pri vitaminih – sadju in zelenjavi ne. Spodbujanje kupovanja hrane, pridelane in predelane v Sloveniji, zato ne bi smelo biti populistični slogan, temveč podprto s konkretnimi ukrepi: spodbujanjem združevanja pridelovalcev, debirokratizacijo administrativnih postopkov, ozaveščanjem zavezancev za javna naročila in potrošnikov, zakaj je za njihovo zdravje, okolje in lokalno gospodarstvo dobro kupovati domače.

Za iluzijo prehranskega obilja, ki kljub epidemiji novega koronavirusa še vedno lebdi nad trgovskimi policami, se skriva še večja grožnja prehranski varnosti, siromašenje pestrosti kmetijskih vrst rastlin in domačih živali. V obdobju stopnjevanja posledic podnebnih sprememb – ali še kdaj pomislite nanje – je to zelo nevarno. Tudi zato sem se pred leti odločila, da bom kupovala večinoma hrano, pridelano in predelano pri nas. Če moram za to odšteti kakšen evro več, prav. Vsaj vem, da se bo obrnil v lokalnem okolju.