Stroka joka

Policisti ne poznajo milosti. Niti če voznik ponavlja, kako je vozil samo en kilometer na uro prehitro in da je bilo to pa res samo čisto malo »čez«, se policisti ne bodo dali prepričati. Zakon je jasen, kazni tudi. Včasih je prav tisto malo čez preveč. In dovolj tudi za smrt.

Kaj pa v primeru tal in težkih kovin v njih? Kdaj je dovolj, kdaj preveč? Znane so mejne, opozorilne in kritične vrednosti. Na otroškem igrišču celjskega hudinjskega vrtca so bile presežene opozorilne vrednosti bakra, svinca in arzena ter kritične vrednosti kadmija in cinka. Da se je občina končno odločila, da bo zemljo zamenjala, je posledica vztrajnega opozarjanja staršev, ki so morali celo sami naročiti prve analize zemlje. In to ob tem, da je bila o problematičnosti zemlje občina seznanjena že pred dvanajstimi leti. Storili niso ničesar, ampak so se raje oprli na mnenje današnjega direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in protokol NIJZ, po katerem je ključno, da si otroci umivajo roke.

Tla hudinjskega vrtca zdaj prekriva zemlja iz okolice Šmartnega v Rožni dolini, kjer je čisto okolje. Pa vendar je v zemlji 20,6 miligrama na kilogram suhe snovi arzena, na 20 mg/kg je določena mejna vrednost. Na biotehniški fakulteti, kjer so delali analize, so zapisali, da je mejna vrednost tista vrednost, »ki je sicer večja od naravnega ozadja, vendar praviloma ne predstavlja negativnih vplivov na zdravje človeka in okolja«. Praviloma. Pravijo, da gre za arzen, ki je naravno prisoten, v Celju so sicer strokovnjaki taiste fakultete izmerili povprečno vrednost arzena 6,4, in da presežene mejne vrednosti pomenijo le to, da bi morali razmere spremljati. Po vseh mukah, da so dosegli zamenjavo zemlje, bi starše verjetno težko prepričali, da v vrtec pripeljejo takšno zemljo z namenom, da jo bodo spremljali. Ali ni potem bolje že na začetku pripeljati zemljo, ki ima vse težke kovine pod mejnimi vrednostmi? Ali takšne zemlje ni?

Dejstvo je, da jo je tako na hitro težko najti in kupiti. Ko jo je VOC Celje le našel in jo dal testirati, so s fakultete opozorili, da zemlja ni najboljša, da pa bo »z vidika varnosti zdravja otrok verjetno ustrezna«. Ali je ustrezna, bo povedal NIJZ. Zakaj ni občina NIJZ že prej aktivirala, glede na to, da je njihova beseda zadnja? Ali to pomeni, da če bo NIJZ rekel, da zemlja ni primerna, bodo začeli sanacijo sanacije?

Prav to predlaga dr. Cvetka Ribarič Lasnik, ki je močno okrcala stroko, in dodaja, da težke kovine pri vrtcih nimajo kaj iskati. Stroka vrača žogico, češ da mejna vrednost ni opozorilna, ki kaže, da govorimo o onesnaženi zemlji. Komu naj torej laiki, ki smo si zapomnili le to, da arzen dokazano povzroča raka pri človeku, verjamemo? Komu naj verjame občina, ki vse to plača? Tistemu, ki je cenejši? Ali ne bi bilo lažje podaljšati roka sanacije in v miru poiskati dobro in neoporečno zemljo, pri kateri nas ne bo strah, če jo bo otrok malce več pojedel? Ker jo gotovo bo.

Včasih je samo en kilometer čez dovolj. Kdo ve, kdaj ni samo pol miligrama odločilno.