Tiskane izdaje
Človeštvo je v zgodovini izgubilo zavest o povezanosti vsega živega in tudi neživega. V ospredju vsega je človek, pa še tu kot posameznik, povsem drugačen od vseh drugih in poseben, predvsem pa nad naravo. Temu modernemu razmišljanju manjka marsikaj, še huje, povzroča nepopravljivo uničevanje narave. Tega politiki, ki se pogovarjajo o rokih in načinih za prenehanje onesnaževanja, še ne razumejo najbolj.
Vsak človek je skupek celic, ki so nadvse podobne bakterijam. Če te ne bi sodelovale v sistemu, ki je nastajal milijone let, ne bi bilo na planetu nobenega človeka, nobene mačke in nobenega psa. Verjetno še metulja, črva in drevesa ne. Onesnaževanje tega sistema pripelje do bolezni. Kajenje, preveč alkohola, sladkorja ali kemikalij v vodi, zraku ali hrani pripelje sistem v težave. Včasih traja dolgo, da se razvijejo neprijetne ali usodne posledice, včasih je onesnaženje tako hudo, da sistem ustavi takoj.
Vsi smo del organizma Zemlje. Foto Borut Tavčar/Delo
Noben človek sam, brez narave, ne bi preživel. Toliko o individualizmu. Narava je vir hrane, ki pride v trgovine, vir vode, ki jo nekateri še vedno kupujejo v plastenkah, narava čisti in vlaži zrak. Zato vsako onesnaževanje in pretirano izkoriščanje narave vpliva na vse ljudi, saj smo del tega organizma, če to čutimo ali ne. Z vsakim svojim dejanjem vplivamo nase in na celoten organizem Zemlje. Če bi ljudje znali sodelovati kot celice v naših telesih, nihče ne bi dobil pravice, da uniči celotna območja sveta zaradi črpanja in prevoza nafte, kopanja in sežiganja premoga, pretiranega izlova rib, izsekavanja gozdov, odmetavanja odpadkov in izpuščanja odplak. Nihče ne bi dobil niti pravice za izkoriščanje drugih ljudi katere koli barve.
Škodljivo delovanje proti naravi bi moralo postati moralno zavržno, če ne gre drugače, bi morale za to biti zagrožene hude kazni. Ustanove za nadzor okolja bi morale biti povsem neodvisne, med drugim bi njihova naloga morala postati tudi ocena vseh volilnih programov politikov.
Za sabo puščamo uničenje, vidi ga malokdo. Foto Borut Tavčar/Delo
Za zdaj je vse to povsem utopično pričakovati. Države se vidijo v rasti družbenega proizvoda in neusmiljeno tekmujejo med sabo, kar se je preneslo tudi na vse posameznike. Kar tako, zaradi sodelovanja, ne bi nobena država prenašala znanja in tehnologij v bolj revne države, tudi če bi to pomenilo ustavitev begunskih tokov. Države se ne bi odpovedale niti boju za nadzor nad naftnimi in plinskimi polji, čeprav to zahteva ogromna vlaganja v vojaške zmogljivosti.
Pri nas pa se nikakor ne moremo znebiti odvisnosti od asfaltiranja narave. Zahteve za širše ceste in nova parkirišča so neverjetno pogoste. Razmišljanje je tudi tu izkrivljeno. Nihče ne bi dovolil, da mu kdo napelje cev iz izpuha avtomobila v stanovanje. Ob tem pa se nikomur, ki sedi v prižganem avtomobilu pod oknom kakšne stavbe, to ne zdi niti najmanj sporno. Širitev cest in množitev parkirišč je zgolj povabilo za še več avtomobilov. Težava z gnečo se neizogibno ponovi, le da v še večjem obsegu. In več ko je strupa, težje in daljše je zdravljenje.
