Študent naj bo. Pod mostom!
Stanovanjska stiska mladih je stara vsaj toliko, kot je stara naša država.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Politiki vseh barv in prepričanj so vsa ta leta nenehno obljubljali, da se bodo prednostno lotili reševanja stanovanjske problematike mladih in študentov ter tudi tistih, ki šele vstopajo na trg dela. In tako končno prekinili začarani krog. A zgodilo se ni nič. Kako mačehovsko se država vede do študentov in mladih nasploh, pove podatek, da so zadnji študentski dom v prestolnici zgradili pred 13 leti. V tem času so mladi že diplomirali, se (večinoma prekarno) zaposlili, ustalili in si ustvarili družine. Pri tem pa trčili na drugo oviro: kako do svojega stanovanja? Nekateri so bili prisiljeni rešitev iskati pri starših, drugi, če so imeli srečo, so stanovanje kupili z bančnimi posojili. A številni so še vedno prisiljeni najemati stanovanja na divjem nepremičninskem trgu.
Najhuje je v Ljubljani, kjer številni niti upajo ne več, da bodo našli najemniška stanovanja za »normalno ceno«. Kako le, če, denimo, nekateri oddajajo sobe za nerazumno visoke cene. Za najem borih 6 (šest!) kvadratnih metrov veliko sobo, denimo, zasebnik zahteva neverjetnih 180 evrov na mesec. Ali pa ko prek oglasa najemodajalec za dvosobno stanovanje s štirimi pogradi na mesec na posameznega najemnika zahteva 450 evrov (seveda brez plačila stroškov). Sprašujem se, ali politiki vedo, kaj se dogaja na ponorelem nepremičninskem trgu? In kaj so dosegli s tem, ko so pred kratkim zakonsko določili najvišjo mejo provizij za posredovanje nepremičninskih agentov? Nič drugega kot to, da stanovanja zdaj oddajajo predvsem zasebniki, cene pa še bolj divjajo v nebo.
In, kako naj si študent, ki, denimo, študira in (občasno) dela prek študentskega servisa, privošči najem garsonjere ali enosobnega stanovanja v prestolnici? S štipendijo, žepnino ali skromnim plačilom (prek študentskih servisov z minimalno urno postavko) gotovo ne. Kako naj mlada enostarševska družina na mesec za najemnino enosobnega v Ljubljani (ali pa na Obali) odšteje 450 evrov in več? Kje so vsa ta obljubljena najemna stanovanja v državi in zakaj gradijo zgolj stanovanja za trg? Predvsem pa me zanima: ali imajo odločevalci in politiki odgovore na vsa ta vprašanja, ker rešitve nenehno vlečejo iz rokava. A zgodi se … nič.
Preberite tudi: Stari moj, že veš, kje boš spal nocoj?
Najhuje je v Ljubljani, kjer številni niti upajo ne več, da bodo našli najemniška stanovanja za »normalno ceno«. Kako le, če, denimo, nekateri oddajajo sobe za nerazumno visoke cene. Za najem borih 6 (šest!) kvadratnih metrov veliko sobo, denimo, zasebnik zahteva neverjetnih 180 evrov na mesec. Ali pa ko prek oglasa najemodajalec za dvosobno stanovanje s štirimi pogradi na mesec na posameznega najemnika zahteva 450 evrov (seveda brez plačila stroškov). Sprašujem se, ali politiki vedo, kaj se dogaja na ponorelem nepremičninskem trgu? In kaj so dosegli s tem, ko so pred kratkim zakonsko določili najvišjo mejo provizij za posredovanje nepremičninskih agentov? Nič drugega kot to, da stanovanja zdaj oddajajo predvsem zasebniki, cene pa še bolj divjajo v nebo.
Foto: Jože Suhadolnik
Ker stanovanj zdaj ne oddajajo več nepremičninske agencije, ampak zasebniki, so cene še višje.
In, kako naj si študent, ki, denimo, študira in (občasno) dela prek študentskega servisa, privošči najem garsonjere ali enosobnega stanovanja v prestolnici? S štipendijo, žepnino ali skromnim plačilom (prek študentskih servisov z minimalno urno postavko) gotovo ne. Kako naj mlada enostarševska družina na mesec za najemnino enosobnega v Ljubljani (ali pa na Obali) odšteje 450 evrov in več? Kje so vsa ta obljubljena najemna stanovanja v državi in zakaj gradijo zgolj stanovanja za trg? Predvsem pa me zanima: ali imajo odločevalci in politiki odgovore na vsa ta vprašanja, ker rešitve nenehno vlečejo iz rokava. A zgodi se … nič.
