Študij za dušo

Lahko, da je študijski program dober in da izobražuje odlične kadre. Lahko, da je inovativen, vznemirljiv in privlačen. Lahko, da je potreben – tudi študijski programi morajo v korak s časom. Lahko, da je interdisciplinaren. Interdisciplinarnost je bila hit že pred bolonjo, kaj šele po njej. A še tako dober program terja tudi jasno strategijo, kaj bodo tisti, ki so ga pripravili, tisti, ki so ga odobrili, tisti, ki ga izvajajo in – ne najmanj pomembno – tisti, ki ga plačujejo, z njim počeli.

Kako ga bodo umestili na trg dela? Kako bodo bodočim diplomantom omogočili, da se bodo zaposlili?

Nihče ne pričakuje, da bo vsak diplomant dobil službo na svojem področju. Prav vsak pa pričakuje, da bo imel vsaj priložnost na svojem področju delati – recimo ko najde delodajalca, ki ga je pripravljen zaposliti.

Študenti biopsihologije, ki delujejo na področju med psihologijo, medicino in socialnim varstvom, te možnosti nimajo. Tudi če najdejo delodajalca, se ne morejo zaposliti, ker njihovega poklica ni. No, resda je vpisan v seznam poklicev, a že klik na povezavo obiskovalca odpelje na kategorijo psihologija. Poleg tega so področja njihovega dela regulirana: država določa, kdo se lahko na primer zaposli v socialnem varstvu in kdo ne.

Kdo je potemtakem odgovoren, da taista država porabi pol milijona evrov za študij, ki ne vodi do službe? Strošek za študij je samo vrh ledene gore. Tu so še subvencije za kosila in za bivanje, štipendije, zdravstvena zavarovanja ... In ne gre samo za en študij – med inovativnimi, a z morda enako negotovo usodo, sta najmanj še aplikativna kineziologija in promocija zdravja. Oba sta zanimiva, morda tudi potrebna, in skupaj z biopsihologijo veljata za poklica prihodnosti. A kdo bo, denimo v šolah, zaposlil promotorja zdravja, če še za učitelje ni denarja? Ta podvig je uspel samo inkluzivnim pedagogom, ki so stroko znali uveljaviti do te mere, da lahko v šolah dodatno strokovno pomoč pri matematiki na primer izvaja samo tisti učitelj, ki je zaključil posebni izobraževalni program, ki stane okoli dva tisoč evrov na leto.

Prav je, da imajo mladi možnost izbirati študij po srcu. A prav je tudi, da potem prevzamejo odgovornost za svojo odločitev. Vsak, ki je diplomiral iz filozofije, ne bo Slavoj Žižek. Marsikdo ne bo niti filozof. Služb danes ne zagotavljajo tudi številni drugi študiji, na kar na primer že vrsto let opozarjajo bodoči učitelji. A študij biopsihologije se od pedagoškega študija pomembno razlikuje v tem, da se niti en biopsiholog – za zdaj – ne more zaposliti v svoji stroki. Snovalci študijskega programa so jim obljubljali študij prihodnosti in potem pozabili poskrbeti za njihovo prihodnost. Okoli dvesto študentov tako zdaj ne ve, kaj bo z njimi. Nič čudnega, da na informativne dneve začenjajo hoditi starši.

Število študijskih programov je naraslo na 947. Je res vsak od njih vreden javnega denarja? Univerza na Primorskem je zaradi neakreditiranih programov že izgubila eno tožbo. Napoveduje se ji še ena. Kdo bo odgovarjal za takšno razmetavanje javnega denarja? Univerza? Nakvis? Ministrstvo?