V nadaljevanju preberite:

»Prosim, pridite pome, prosim ... Noči se, tako zelo sem prestrašena ... Prosim, pridite pome.« Za usodo palestinske deklice sem slišal že prej, zdaj, ko je bil film, hibridno igrano-dokumentarno delo tunizijske režiserke Kauter Ben Hania, nagrajen v Benetkah, premišljam, ali bo to dejstvo sploh imelo kakršenkoli oprijemljiv učinek. Je nagrada najstarejšega filmskega festivala in triindvajsetminutni aplavz, ki ga je prejšnji teden požela festivalska projekcija, zgolj obliž na duševne rane, ki nam jih zadajajo novinarska poročila o strahotah, za katere v Gazi skrbi režim sumljivega politika in dobro naoljeni vojaški stroj, ki mu stoji ob strani?

So tudi druga vprašanja: film Glas Hind Radžab, ki je v Benetkah prejšnjo soboto prejel srebrnega leva oziroma veliko nagrado žirije, ne govori nasploh o izraelskih grozodejstvih v Gazi, ampak o zelo konkretnem vojnem zločinu s konca lanskega januarja, ki tako rekoč kristalno jasno kaže način judovskega obravnavanja Palestincev. Kakšna morala te mora voditi upoštevati in izvesti ukaz, da potem, ko si – ponosni pripadnik IDF – z rafali ubil dekličine strica, teto, sestrični in bratranca, pošlješ v prerešetan avtomobil še nove stotine nabojev, da bi pokončal še edino preživelo, šestletno deklico? Kako se moraš počutiti ob takem herojstvu, kako naj si motivacijo, namen napadalcev razlagamo opazovalci? In potem v zanosu na isti lokaciji prerešetaš še vozilo Rdečega polmesca, ki je deklici hitelo na pomoč, in se s tem za zmeraj znebiš še dveh Palestincev?