Taktični umik

Janez Janša je po treh dneh, ko je v slovensko javnost udarila novica, da je SDS najela posojilo pri fizični osebi s tujim državljanstvom in sumljivim ozadjem, kapituliral. Zanj to ni običajno. Človek, ki vzdrži preiskovalni zapor JLA, vse politične bitke v devetdesetih letih, vodenje vlade in sodni proces ter zaporno kazen v primeru Patria, se ne umika, ampak vztraja.

A ko je zgodba začela dobivati hitre pospeške z metastazami nevarnih razsežnosti, se je zgodila sprememba – SDS je prekinila pogodbo o najemu posojila. Tega niso storili zaradi pritiskov medijev, ker so v dveh desetletjih že večkrat dokazali, da jim za to ni veliko mar. Janša se je najverjetneje ustrašil odziva notranje, strankine javnosti in seveda vseh implikacij, ki bi sledile najemu spornega kredita. Po odzivih članov SDS lahko sklepamo, da je za finančno operacijo najema kredita pri tuji državljanki Dijani Đuđić vedelo le malo ljudi v stranki, če sploh kdo. In umik je bil potreben, ker je slovenska politika že zakorakala v predvolilno obdobje, ko je jasno, da afere teh razsežnosti omejujejo manevrski prostor politični stranki v volilni tekmi. Še zlasti če v tem primeru ne moreš nikogar kriviti – ne medijev, ne političnih ozadij, ki da vedno kujejo zarotniške scenarije proti stranki, ekskluzivni gospodarici resnice. V SDS lahko krivdo za najem spornega kredita pripišejo zgolj eni osebi.

V tem primeru je šlo za preveč pomembno zgodbo za slovensko demokracijo, da bi bilo mogoče pred njo mižati. Kajti kaj naj si mislimo o stranki, ki bi lahko čez pol leta prevzela oblast, za namene volilne kampanje pa se zateka k finančnim operacijam, ki prej spominjajo na mafijske posle pranja sumljivega denarja. Še toliko bolj, ker pri najemu skoraj pol milijona evrov zaznavamo prstne odtise doktorja davčnih utaj Roka Snežića, s katerim je Janša stkal tesne vezi v zaporniški celici. Pred nami se izrisuje podoba razvejane mreže povezanih oseb, ki si prek medijskega imperija SDS (televizija, radio, tisk in spletne strani) izposoja denar neznanega izvora, mreža pa sega prek Republike Srbske do Madžarske, od koder je pred meseci že vstopil kapital v lastniško strukturo medijev pod okriljem SDS.

Je z vračilom spornega posojila zgodba končana? Upajmo, da ne, ker se ob tem postavlja še vedno več vprašanj, kot imamo odgovorov. Da je SDS prekršila zakon o političnih strankah, ni nobenega dvoma in za to bosta stranka in njen predsednik plačala nekaj tisočakov evrov globe. V normalnih strankah bi odgovorna oseba morala nositi tudi politične posledice.

Poleg tega bi bila zanimiva tudi preiskava kriminalistov ali urada za preprečevanja pranja denarja, kakšen denar je stranka SDS že prejela na svoj račun. Se bodo državni organi odpravili na težavno pot iskanja resnice ali pa bodo ravnali tako kot sodnica, ki je tožbo tožilstva na podlagi zakona Zopni v finančni preiskavi proti Janezu Janši, ker ne zna pojasniti izvora 400.000 evrov vrednega premoženja, očitno v strahu pred političnimi pritiski stisnila rep med noge in tožbo preprosto posredovala ustavnemu sodišču.