Tek, ne tekma!

Idealno vreme. Rekordna udeležba. Vrhunsko vzdušje, kakršnega ljubljanske maratonske ulice v devetnajstih letih še niso doživele. Dokončna − končno! − prevlada rekreacije nad tekmovalnostjo in nekakšna množična sprostitev do zdaj skoraj množične histerije, zaradi katere sem se že odpovedal tovrstnim tekaškim prireditvam, a danes z veseljem pojedel obilico zarečenega kruha.

Maraton, ki je bil prvič speljan v enem samem krogu, je bil prelepo darilo tekačicam in tekačem. En krog ni omogočil le odkrivanja in raziskovanja novih ljubljanskih ulic, poti in, posledično, doživetij; predvsem je en sam krog pošteno psihološko omilil včasih res (pre)dolge maratonske ure, Ljubljana pa je čez noč, vsaj s perspektive tekača, postala enkrat večje mesto. To bo privlačnost »ljubljanca«, ki vrtoglavo narašča iz leta v leto, le še povečalo.

Mimogrede: malce čez palec sem izračunal, da na ljubljanskem maratonu proporcionalno − število udeležencev glede na število prebivalcev − teče štiriindvajsetkrat več ljudi kot v »konkurenčnem« Zagrebu!!!

Organizatorjem se zategadelj morda že prihodnje leto obetajo »sladke skrbi«: kako omogočiti, da bo bodo vsi tekači imeli vsaj približno podobne pogoje. Morda z omejitvijo števila tekačev?

Ljubljana ni le tekla. Mesto se je nastavljalo jesenskemu soncu, ki je talilo nakopičeno skoraj nervozo, ki je v dolgih minutah pred startom vse do danes − osebno mnenje − vladala v središču Ljubljane. Histerično nervozo, ki je gnana na pogon neverjetnih količin nakopičene energije, s katero bi lahko tekači, mi, ki smo večinoma privilegirani državljani, v družbi in državi dejansko storili tisto, kar zahtevamo od vladajočih. Prevzeli odgovornost, prekinili gnilo apatijo, podmazali zarjavel motor in omagano kljuse, ki so ga njegovi lastniki drug za drugim jobovsko izkoriščali, pošteno okrepčano pognali naprej.

Ljubljanski maraton je danes absolutno postavil nov mejnik. Lahko bi dejali, da je v svoji devetnajsti izvedbi odrasel in postal globalna tekaška prireditev, ki pa ji je »tekaško« mogoče vendarle očitati še nekaj nikakor ne nepomembnih podrobnosti. Denimo, zares borno in dobesedno razredčeno ponudbo na okrepčevalnicah ter primanjkljaj »pomočnikov in pomočnic«, ki bi v zadnjih maratonskih kilometrih, ko začnejo med tekači kositi taki ali drugačni krči, s čudežnimi »spreji«, kot tako rekoč povsod po svetu, lajšali razbolene in vnete maratonske ude ter psihološko šibkejše tekače s kako spodbudno besedo ali šalo usmerjali nazaj na tekaško potovanje. Pri tem je nujno potrebno omeniti še precej zoprn organizatorski »spodrsljaj«: zadnji zajček, ki so ga imeli tekači na voljo, je narekoval tempo za končni rezultat štirih ur in petnajstih minut, kar je precej grdo sporočilo (mnenje?) za počasneje tekače, ki dejansko predstavljajo jedro takšnih tekaških prireditev povsod in si zaslužijo ravno toliko spoštovanja kot tisti najhitrejši.

Je popolnost res najhujši sovražnik odličnosti? Naj bo to vodilo za prihodnje, jubilejno leto.