Temni oblaki deset let po padcu Lehman Brothers
Slovenijo bi trgovinske vojne nadpovprečno prizadele.
Odpri galerijo
Christine Lagarde FOTO: Reuters/Yuri Gripas
Napovedi dogajanj v svetovni ekonomiji postajajo vse bolj dramatične, v slogu aktualnih vremenskih ujm. O »iz dneva v dan« temnejših oblakih, ki se zbirajo nad obzorjem, govori direktorica IMF Christine Lagarde, to oznako so ta teden uporabili tudi analitiki vodilnega nemškega ekonomskega inštituta in krepko oklestili napoved rasti v naši vodilni gospodarski partnerici.
Alarmantna retorika vplivnih krogov ni ravno običajna, saj znižuje pričakovanja in vnaša negotovost na vedno prežeče finančne trge. Prav zato jo je treba vzeti resno. Kot kaže, nam pomembne ekonomske institucije ob preigravanju različnih scenarijev želijo sporočiti zlasti, da bo prihodnja kriza zelo verjetno nastopila prej, kot si predstavljamo – zato se velja nanjo dobro pripraviti.
Slovenija je majhno, odprto gospodarstvo, ki izvozi na tuje kar štiri petine BDP, zato bi nas Trumpov protekcionizem in trgovinske vojne nadpovprečno prizadeli. Tako kot nas je zadnja finančna kriza. Krčenje mednarodne trgovine bi občutili neposredno, pa tudi posredno, prek Nemčije in drugih evropskih partneric. Na dunajskem inštitutu WIIW so že izračunali, da bi nam posledice protekcionizma odnesle vsaj 0,3 odstotka BDP, na prve ocene škode domačih institucij še čakamo.
A dejstvo je, da se bo rast slovenskega izvoza letos umirila, zadnje nemške gospodarske napovedi pa so alarm za nas in celotno evrsko območje. Evropa je zdaj institucionalno bolje pripravljena na novo recesijo, kot je bila pred desetimi leti, a ima tudi precej višji in težje obvladljiv javni dolg. Ob tem, ko evrski reševalni sklad ESM to poletje končuje »reševanje« Grčije – projekt, ki je skoraj privedel do razpada evrskega območja –, je med večjimi »temnimi oblaki« močno zadolžena Italija: če bi zašla v resne dolžniške težave, bi njeno reševanje daleč preseglo politične in finančne posledice grške drame in spet ogrozilo evro. Ob tem Evropska centralna banka še niti ni odpravila zadnjih protikriznih ukrepov, predvsem rekordno nizkih, celo negativnih obresti. Kar pomeni, da bo evroobmočje novo krizo pričakalo z omejenim manevrskim prostorom za fiskalno in obrestno ukrepanje: ECB pač obresti ne more nižati, da bi Evropo reševala pred posledicami zastoja.
Na drugi strani ameriška Federal Reserve brez zadržkov, po »jastrebovsko« viša obresti, kar pomeni, da bo evrodeželi dodatne težave povzročala tudi vse večja razlika med obrestnimi merami na obeh straneh Atlantika. A posledice bodo še širše. Močan in drag dolar bo sprožil velik odliv kapitala v ZDA, v škripcih so zato tudi razvijajoče se države (Turčija, Indija in druge azijske države itd.). Temni oblaki se zbirajo tudi nad financiranjem najbolj zadolženih držav, veča se možnost novih dolžniških kriz. Če k temu dodamo še pregrete, čedalje bolj nervozne borze, naraščajoče geopolitične napetosti in porušeno zaupanje med Trumpom in zavezniki, se nekaj mesecev pred deseto obletnico padca wallstreetske ikone Lehman Brothers rišejo vse otipljivejši obrisi nove globalne recesije.
Alarmantna retorika vplivnih krogov ni ravno običajna, saj znižuje pričakovanja in vnaša negotovost na vedno prežeče finančne trge. Prav zato jo je treba vzeti resno. Kot kaže, nam pomembne ekonomske institucije ob preigravanju različnih scenarijev želijo sporočiti zlasti, da bo prihodnja kriza zelo verjetno nastopila prej, kot si predstavljamo – zato se velja nanjo dobro pripraviti.
Slovenija je majhno, odprto gospodarstvo, ki izvozi na tuje kar štiri petine BDP, zato bi nas Trumpov protekcionizem in trgovinske vojne nadpovprečno prizadeli. Tako kot nas je zadnja finančna kriza. Krčenje mednarodne trgovine bi občutili neposredno, pa tudi posredno, prek Nemčije in drugih evropskih partneric. Na dunajskem inštitutu WIIW so že izračunali, da bi nam posledice protekcionizma odnesle vsaj 0,3 odstotka BDP, na prve ocene škode domačih institucij še čakamo.
A dejstvo je, da se bo rast slovenskega izvoza letos umirila, zadnje nemške gospodarske napovedi pa so alarm za nas in celotno evrsko območje. Evropa je zdaj institucionalno bolje pripravljena na novo recesijo, kot je bila pred desetimi leti, a ima tudi precej višji in težje obvladljiv javni dolg. Ob tem, ko evrski reševalni sklad ESM to poletje končuje »reševanje« Grčije – projekt, ki je skoraj privedel do razpada evrskega območja –, je med večjimi »temnimi oblaki« močno zadolžena Italija: če bi zašla v resne dolžniške težave, bi njeno reševanje daleč preseglo politične in finančne posledice grške drame in spet ogrozilo evro. Ob tem Evropska centralna banka še niti ni odpravila zadnjih protikriznih ukrepov, predvsem rekordno nizkih, celo negativnih obresti. Kar pomeni, da bo evroobmočje novo krizo pričakalo z omejenim manevrskim prostorom za fiskalno in obrestno ukrepanje: ECB pač obresti ne more nižati, da bi Evropo reševala pred posledicami zastoja.
Na drugi strani ameriška Federal Reserve brez zadržkov, po »jastrebovsko« viša obresti, kar pomeni, da bo evrodeželi dodatne težave povzročala tudi vse večja razlika med obrestnimi merami na obeh straneh Atlantika. A posledice bodo še širše. Močan in drag dolar bo sprožil velik odliv kapitala v ZDA, v škripcih so zato tudi razvijajoče se države (Turčija, Indija in druge azijske države itd.). Temni oblaki se zbirajo tudi nad financiranjem najbolj zadolženih držav, veča se možnost novih dolžniških kriz. Če k temu dodamo še pregrete, čedalje bolj nervozne borze, naraščajoče geopolitične napetosti in porušeno zaupanje med Trumpom in zavezniki, se nekaj mesecev pred deseto obletnico padca wallstreetske ikone Lehman Brothers rišejo vse otipljivejši obrisi nove globalne recesije.
