Tiskane izdaje
Šolske torbe pogosto tehtajo tudi štiri, pet in celo sedem kilogramov, otroci pa naj bi – tako svetujejo strokovnjaki – na ramenih nosili največ deset odstotkov telesne teže. Prvošolke, denimo, dobra dva kilograma, tretješolci pa okoli tri kilograme in pol. Že prazna šolska torba tehta približno kilogram. Nam je res tako malo mar, kako sključeni bodo naši otroci čez nekaj let?
Odločitev, ali si bodo otroci vsak dan oprtali šolsko torbo ali pa jo bodo domov odnesli le konec tedna, je odvisna od učiteljic. Obe sta smiselni. Če torbe nosijo domov, jih spodbujajo k sprotnemu delu, nad katerim naj bi doma bedeli starši. Če jih puščajo v šoli, izkazujejo skrb za njihov telesni razvoj. Učiteljice so – tako kot to velja za nabor delovnih zvezkov – pri odločitvi avtonomne; ravnatelji in ministrstvo jih predvsem opozarjajo, naj bodo pozorne tudi na težo torbe.
Šolniki pogosto povedo, da se je šolski sistem preveč centraliziral. A prav na primeru pretežkih šolskih torb se kaže, da bi določene centralizirane odločitve potrebovali. Kajti roko na srce: vsaka učiteljica se ne sprašuje, ali se bo zaradi preveč delovnih zvezkov šolarjem ukrivila hrbtenica. Je prav, da je zgolj od domačega naslova odvisno, ali si bo moral učenec vsak dan oprtati pet kilogramov? Ali pa so nemara šolarji iz enega šolskega okoliša bolj utrjeni kot tisti iz sosednjega?
Konsenz o smislu vsakodnevnega prenašanja torb, ki bi se potem uresničil v vsakdanjiku, bi koristil vsem učencem. Če smo znali otrokom prepovedovati samostojno hojo domov do sedmega leta starosti in tako na papirju poudariti, kako zelo se je svet menda spremenil (čeprav bi se bilo tudi o smislu tega predpisa smiselno pogovoriti), bi spremenjenost družbenih okoliščin morali upoštevali tudi na drugih ravneh.
Vse več otrok iz prve in druge triade ostaja v šoli do četrte ali pete ure popoldne. Je še smiselno, da domače naloge pišejo doma? Seveda, bodo porekli njihovi zagovorniki. Tako se navajajo na učenje in sprotno delo. Seveda, jim lahko pritrdimo. A morda bi s tem začeli po petem razredu, če po drugi strani ocenjujemo, da je tista starost, do katere otroci ostajajo v podaljšanem bivanju. Do takrat bi jim učne navade lahko pomagali privzgajati v šoli. To bi bilo mogoče, če bi bile učiteljice v šoli osem namesto predpisanih šestih ur. Če bi breme učnih priprav prevzeli centralizirani portali ali tiste kolegice, ki so preveč izčrpane za delo v razredu? Zakaj res bi morala vsaka zase sestavljati teste iz matematike? V urah, ki bi se jim tako sprostile, bi se lahko ukvarjale z učenci. Domače naloge bi opravili v šoli, one pa bi sproti lahko preverile, kaj so odnesli od pouka.
Razprava o vsakodnevnem prenašanju šolskih torb bi postala nepomembna. Vsakdo, ki v glavo vceplja znanje mladim, si zasluži vse spoštovanje. A prislužiti si ga mora vsaka učiteljica posebej. Tiste, ki zmajujejo z glavo nad modrimi besedami Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki jim polaga na dušo, naj pristopijo k otrokom tam, kjer so, ne tam, kjer bi po njihovem mnenju morali biti, si ga ne bodo. Žal so tudi take.
