Težave vodenja

Zaradi pomanjkanja pravil nekateri divjajo po podzemnih hodnikih.

Objavljeno
28. januar 2013 22.58
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Kje je že čas, ko je tedanji strokovni direktor UKC Ljubljana prof. dr. Zoran Arnež kandidiral za drugi mandat strokovnega direktorja s ciljem, da bi UKC privedel do mednarodne akreditacije! Arneža takrat niso izbrali. Nato pa je bilo potrebnih polnih osem let, da je UKC vendarle stopil na to pot in se poskusil primerjati v mednarodnem prostoru. Ni mu v čast, da se ni bolje odrezal. Pravzaprav smo hladen tuš doživeli vsi. Vrhunski UKC je izgubil nekaj svoje pozlate.

A je treba vendarle povedati – zaradi tistih, ki se zdravijo v UKC v tem trenutku, in zaradi onih, ki se bodo zdravili jutri in pojutrišnjem –, da to ni bila primerjava strokovnega znanja zdravnikov in sester, nihče ni gledal pod prste kirurgom v operacijskih dvoranah in porodničarjem v njihovem zmagoslavnem trenutku. Predpresoja usposobljenosti za delo po mednarodnih standardih je mrzla prha vodenju naše največje zdravstvene ustanove na vseh ravneh. Rdeči karton za sedanjo organizacijo delovnih procesov, za neenotne strokovne pristope, neuresničevanje bolnikovih pravic, za bakterije na kljukah, kjer jih ne bi smelo biti, in za neurejenost podzemnih hodnikov, po katerih v pomanjkanju pravil divjajo viličarji. Kje so razlogi, da vodenje ni bleščeče?

Del krivde je mogoče iskati v dejstvu, da se veliki sistemi z lastnimi zakonitostmi gradijo leta in leta in se ne morejo kar čez noč spremeniti. Drugič, UKC ne ve natančno, kam gre. Ne more razvijati enovitih delovnih procesov in hkrati delovati v smeri avtonomije posameznih organizacijskih enot. Lahko bi, a bi se moral nuje enega in drugega dobro zavedati, pa se očitno ne. Poleg tega je nemogoče pričakovati, da se bo prizadevanje številnih pametnih glav obrestovalo prav tu, ko pa vsak tretji zdravnik iz UKC teče popoldan kam drugam služit svoj denar.

Zato bo treba nekaj stvari spremeniti in poskusiti znova.