Težka razprava

»ZDA so vredne spoštovanja, mi smo vredni spoštovanja, imeli smo to razpravo, opravili smo jo in se z njo nehali ukvarjati. Razlog, da se je ta administracija spet loteva, ni to, da pokažejo, koliko spoštovanja smo vredni, ampak da pokažejo, kako ga nismo vredni,« je v slogu užaljene najstnice trdila Andrea Tantaros, ena od voditeljic konservativnega kabelskega televizijskega programa Fox News.

Podoben val ogorčenega zanikanja je zajel velik del ameriške desnice. Od trditev, da napadena država ni imela izbire, skoraj absurdnih poskusov prekvalificiranja mučilnih metod v postopke »izjemnega neudobja« do ugotovitev, da so za načrtovalce terorističnih napadov meje še dopustnega zasliševanja nejasne. In zloveščih napovedi ameriškega Princa teme, kot nekateri imenujejo nekdanjega podpredsednika države Dicka Cheneyja, da bi vse pri priči naredil še enkrat.

ZDA so po terorističnih napadih 11. septembra 2001 zdrsnile v stanje nenehnega strahu, ki je mejilo na paranojo in ki še vedno uklešča družbo. Toda prijem je očitno že toliko popustil, da je prišel čas za ponovno ovrednotenje preteklega ravnanja, kar postavlja tudi vprašanje krivde. Dokumentacija je razkrila elektronsko pismo vodje zasliševalcev, da je sporni program »zbezljani vlak, ki bo prej ali slej iztiril, zato bi rad z njega, preden se to zgodi«. Napisal ga je januarja 2003.

Senatni preiskovalci trdijo, da je Cia leta prikrivala, kako surove metode uporabljajo in kako razširjen je bil program. Njihovi kritiki pravijo, da je agencija ves čas poročala kongresu. Če nadzorniki v njem niso vedeli vsega, kar razkriva poročilo, potem niso kopali dovolj globoko oziroma niso vprašali, česar niso hoteli slišati. Še bolj verjetno se zdi, da so bili zadovoljni s tem, kar so slišali, in niso imeli pripomb, dokler je javnost zahtevala kaznovanje za padec dvojčkov.

Politiki si po eni strani želijo oprati roke, po drugi čim prej končati pranje umazanega perila. Obamova Bela hiša noče komentirati poročila in nerodno motovili med obsojanjem mučenja ter varovanjem hrbta Cii, s katero mora sodelovati. Tudi resni bodoči predsedniški kandidati previdno molčijo, tisti na desnici nočejo odvrniti zmernih volivcev, Hillary Clinton noče ustvarjati vtisa mehkega politika.

Resnica je grenko zdravilo, ki ga je težko pogoltniti, toda Američani so do nje upravičeni, opozarja senator John McCain. Morda jo del ZDA niti noče slišati. Ne gre za to, ali je bilo mučenje učinkovit način zasliševanja ali ne, ampak za to, da njegova uporaba spodkopava temeljne vrednote družbe. »Gre za vprašanje, kdo smo bili, kdo smo in kdo bi radi postali,« opozarja sodržavljane.

V vsej mučnosti ameriške mračne preteklosti je žarek upanja, da je družba sposobna takega samoizpraševanja in popravljanja lastnih zablod. To je znamenje, da plamen demokracija, na katerega so v ZDA tako ponosni, še ni popolnoma ugasnil. Toda čaka jih veliko dela. Eden od avtorjev mučilnih metod je dejal, so te še vedno boljše kot ubijanje z brezpilotnimi letali.