Težkokategornik

Bošnjak ni Zupančičev naslednik, je nov evropski sodnik iz naše države.

Objavljeno
20. april 2016 22.52
Majda Vukelić
Majda Vukelić
S prepričljivo večino je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope za novega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz naše države izvolila dr. Marka Bošnjaka. Potrebno podporo je dobil že v prvem krogu. Po zaslišanju pred pristojnim odborom parlamentarne skupščine, kjer je njegove člane nagovoril v francoskem in angleškem jeziku in pustil zelo dober vtis, zaradi katerega so mu namenili daleč največ glasov od treh slovenskih kandidatov, je bilo takšno odločitev skupščine pričakovati.

Od Strasbourga se tako po osemnajstih letih dela poslavlja dr. Boštjan M. Zupančič, ki je pomembno krojil odločitve evropskega sodišča. To se duši pod težo pritožb (več kot 60.000 ob koncu preteklega leta), vedno je seveda tožena država. ESČP je za mnoge zadnje upanje, da dosežejo pravično odločitev, po tem ko so jih nacionalni sodni sistemi po njihovem prepričanju pustili na cedilu.

Naša država še zdaleč ne spada v skupino največjih kršiteljic konvencijskih pravic, čeprav nam je lahko zaradi nekaterih ravnanj, kot so primeri Lukenda ali izbrisani in varčevalci Ljubljanske banke, nerodno. Bošnjak pravi, da bi se marsikateremu sporu lahko izognili, če bi se v državi in sodnem sistemu na probleme znali pravočasno in primerno odzivati.

Kot odvetnik je Bošnjak že zastopal posameznike v Strasbourgu, zato ve, da se evropsko sodišče spopada z dvema hudima problemoma. Prvi je dolgotrajnost postopkov pred ESČP, kar pomeni, da se to sodišče spopada z enako težav kot večina nacionalnih sodišč. In ta težava je takšna, da ESČP nacionalna sodišča zanjo kaznuje. Toda še vedno velja, da če zmagaš na ustavnem sodišču, ki je v ravnanju nižjih sodišč prepoznalo kršitve človekovih pravic, se izplača pritožiti na strasbourško, čeprav zgolj vsaka dvajseta zadeva pride do sodnikov. Druge sodniki posamezniki oziroma senati zavržejo že veliko prej.

Drugi problem ESČP je, da poskušajo nekatere države članice Sveta Evrope (denimo Velika Britanija, Rusija) omajati avtoriteto ESČP in njihovim odločitvam odvzeti legitimiteto, Ni dvoma, da zna ekipa 47 sodnikov iz abstraktnih norm evropske konvencije o človekovih pravicah potegniti marsikaj, za nekatere očitno preveč. Toda brez njihovih odločitev ne bi bilo pomembnega preboja pri razumevanju vsebine konvencije. Pred sodniki bodo zaradi migrantske krize in vojaških spopadov na Bližnjem vzhodu v kratkem zagotovo še novi izzivi. Tej ekipi se zdaj pridružuje Marko Bošnjak. Njegovo znanje o človekovih pravicah je izjemno, nekateri pravni kolegi, ki v sodni dvorani včasih sicer sedijo na nasprotni strani, o njem govorijo kot o strokovnem težkokategorniku z neverjetno občutljivostjo za kršitve pravic in človekovega dostojanstva. In če se ob kadrovskih menjavah pri nas velikokrat sprašujemo, ali niso nasledniki stopili v prevelike škornje svojih predhodnikov, v primeru novega evropskega sodnika za takšno vprašanje ni prav nobenega razloga. Bošnjak pravzaprav ni Zupančičev naslednik, je novi sodnik ESČP.