Thompson ni incident, ampak stalnica
Nastop Marka Perkovića Thompsona se večini na Hrvaškem ne zdi sporen.
Odpri galerijo
FOTO: Marko Drobnjakovic/AP
Vse je bilo veličastno, pol milijona ljudi je slavilo šest ur v glavnem mestu, v naslednjih dneh še bolj po vsej državi, in vse to je v nasprotju s Francijo minilo brez kakršnega koli incidenta. Skratka »nepopisno in neponovljivo«, toda kaj pa Thompson? To je dilema, s katero se še vedno ukvarja ne samo hrvaška, ampak tudi svetovna javnost. Le da se na Hrvaškem večini ne zdi nastop Marka Perkovića Thompsona nič sporen. Sporno se jim zdi, da so njegov nastop na Trgu bana Jelačića hitro prekinili, ne pa to, da so mu zaradi ultranacionalizma in naklonjenosti ustaštvu prepovedali nastopati v številnih evropskih državah in celo v Istri, kjer mu krajevna oblast ne dovoli nastopiti v Puljski areni.
Treba je povedati, da Thompson ni pričakal hrvaške reprezentance na svojo pobudo. Prav tako nihče od nogometašev ni pričakoval, da se bodo avtobusu slavljencev pridružili zagrebški solisti, res pa je, da sta najpomembnejša člana reprezentance kapetan Luka Modrić in trener Zlatko Dalić izrecno povabila samo Thompsona in tako poslala tudi politično sporočilo, ne glede na to, ali sta to hotela storiti ali ne. To je bilo jasno tudi Thompsonu, ki se zaveda svojega slovesa in je zato vprašal, »ali ste res prepričani, da bi me radi videli na sprejemu«. Toda »ognjeni« se niso pustili prepričati, kajti če ne bo Thompsona, ne bo niti sprejema, in ko se je Thompson že pojavil, organizatorjem ni preostalo drugega, kakor da so skrajšali njegov nastop na razumno dolžino in pojasnili, da ni podlage za pesmi, čeprav so, denimo, pesem Geni kameni s spornim verzom »leto ’45 ni bilo dobro« brez težav predvajali v polfinalu. Toda zdaj je vendarle dogajanje opazoval ves svet, zato so poskušali čim bolj skrajšati Thompsonov nastop in na žalost desnice niso predvajali pesmi Bojna Čavoglave, ki se začne z ustaškim pozdravom »za dom pripravljeni«. Thompson takšne promocije niti ne potrebuje. Kjer koli mu dovolijo, vedno napolni stadione in dvorane tudi brez reklame, tako kakor nekoč Mišo Kovač, le da v nasprotju z njim več poje in manj maha z rokami oziroma »dirigira« ter – nekateri bodo rekli žal – ne spreminja svojih političnih stališč.
In če že Thompson ne potrebuje reprezentance, zakaj bi reprezentanca potrebovala njega? Njegova pesem Lijepa li si je na prvi pogled pesem o hrvaških regijah, med katere je vključil tudi »Herceg Bosno s ponosnim srcem«, in pravzaprav že dolga leta himna reprezentance. Prof. dr. Dražen Lalić s politološke fakultete v Zagrebu je pred kratkim objavil knjigo Nogomet in politika ter za Delo povedal: »Njegov nastop se mi zdi moralno in politično nesprejemljiv, vendar je to, kar smo videli na Trgu bana Jelačića prava malenkost v primerjavi z vzkliki »za dom pripravljeni«, s simboli »U« in svastikami, ki smo jih morali do pred kratkim gledati med divjanjem navijačev in nasilnimi prekinitvami tekem. Thompson je pripadnik generacije, ki je predhodnica vsega tega. Ti igralci so se socializirali z njim, vendar niso šovinisti. Čestitajo Đokoviću in on čestita njim. Poleg tega Modrić in Lovren prihajata iz pregnanih družin. Mlada sta in rada bi provocirala, tako da sta pripravljena reči, če to nesposobno politično elito moti Thompson, ji bomo dali prav njega!«
Zanimiv je tudi vzpon Marka Perkovića Thompsona. Z Bojno Čavoglave, ki jo je napisal med vojno in s katero je postal »priljubljen po vsem planetu«, ni imel sreče pri režimskih medijih. Vodja medijske vojne, tedanji vodja HRT Antun Vrdoljak, ga ni maral. Javno zaradi slabih zob, še bolj pa zaradi za tedanje razmere nesprejemljive vzhodnjaške melodike. Najpomembneje pa je, da vzklika »za dom pripravljeni« ni mogel sprejeti najvišji vodja in nekdanji partizanski general Franjo Tuđman. Danes zveni popolnoma nerazumljivo, vendar se je Thompson – po logiki, ki je postavljena na glavo in pravi, da je to, kar Tuđman sovraži, nam všeč – v medijih pojavil zaradi novinarjev Feral Tribuna in Radia 101, ki si je edini drznil predvajati pesem Bojna Čavoglave. Predvajanje ni vzbudilo velike pozornosti, zato je ubogi Marko životaril vse do leta 2000, ko je začel nagovarjati »rovokracijo« oziroma veterane, ki se tako kakor po vseh vojnah sprašujejo: »Zakaj smo se borili?« Levo vlado, ki je na oblast prišla 3. januarja 2000, je Thompson s podporo Cerkve in veteranov ter vseh tistih, ki so prepričani, da se leta 1945 ni zgodila osvoboditev, ampak »največja katastrofa v hrvaški zgodovini«, odkrito označil za nenarodno, za vse nesreče hrvaškega naroda pa je tako kakor fašisti okrivil »prostozidarje in komuniste«. Če upoštevamo samo Thompsonovo doktrino, je treba povedati, da je s svojim sloganom »Bog, družina in domovina« precej bližje Francu kakor Mussoliniju, ki se s Cerkvijo ni ravno najbolje razumel. To je ugotovila tudi Cerkev, katere dostojanstveniki so ga označili za »Božjega izbranca«. Thompson je s križem sv. Benedikta okoli vratu in kitaro, podobno puškomitraljezu, kar je ob zgražanju »pravih rockerjev« prvi opazil rock kritik Darko Glavan, postal nekakšen tiskovni predstavnik »trincerocrazije«. Izraz je Mussolinijev in pomeni tiste, ki so prišli iz rovov in bi radi vladali, ne pa da bi jim sodili na haaških in drugih sodiščih. Nogometni stadioni so se pokazali za idealen prostor, od koder je mogoče sporočati takšna sporočila, saj brez stadionov ni nacifašizma. Tekme so se začenjale in končale s Thompsonom, ustaški vzklik »za dom pripravljeni« pa je bilo mogoče slišati celo na tekmi z Izraelom. Zaradi zunanjih pritiskov so leve in desne vlade »poskušale« to preprečiti, vendar so se hkrati na skrivaj spogledovale s Thompsonom. Sanaderjeva vlada je tako verjetno prvič v zgodovini zabavne industrije plačala Thompsonu pol milijona evrov, samo da ne bi pel, »levi« premier Zoran Milanović pa je poskušal pridobiti naklonjenost veteranov tako, da se je pohvalil, da je bil njegov ded ustaš, pozdrav »za dom pripravljeni« pa ga »niti ne zanima«. Pravosodje se je čisto izgubilo, saj je reprezentanta Joeja Šimunića zaradi pozdrava »za dom pripravljeni« obsodilo, Thompsona pa je zaradi tega pozdrava v Slunju lani ob obletnici Nevihte oprostilo.
In zato je Thompsonov prihod na sprejem »srebrnih ognjenih« popolnoma razumljiv in niti najmanj nepričakovan. Ne zato, kakor je povedal Rakitić, ker je »prišel en in edini kralj«, ampak zato, ker je Thompson pravzaprav podoba sodobne Hrvaške, ne glede na to, kakor neprijetno je mnogim zaradi tega. V takšni »lepi naši« Thompson ni več samo ikona desnice, ampak tudi merilo za domoljubnost, zato je pater Ike Mandarić – prav tisti, ki se je bil pripravljen postaviti pred policijo med protesti veteranov – označil premiera Andreja Plenkovića za »največjega državnega sovražnika«, saj je prav premier po mnenju tega jezuita kriv, da Thompson ni mogel odpeti vsega, kar je hotel. Hrvaška iz dneva v dan vse bolj drsi v desno in edina pesem, ki je množica na Trgu bana Jelačića ni sprejela, je bila Ustani bane (Vstani ban), saj so Madžari zdaj spet v modi. Konservativna revolucija se vse bolj uveljavlja in levice ni nikjer niti v sledovih, saj je vse podrejeno »rovokraciji« oziroma veteranom, do pred kratkim »sporni Thompson« pa postaja del normalnega vsakdana. Samo še vprašanje dni je, kdaj se bodo njegove pesmi pojavile tudi v učbenikih. Morda bo takrat postal nezanimiv za nogometaše, vendar je že zdaj izpolnil svoje poslanstvo.
Treba je povedati, da Thompson ni pričakal hrvaške reprezentance na svojo pobudo. Prav tako nihče od nogometašev ni pričakoval, da se bodo avtobusu slavljencev pridružili zagrebški solisti, res pa je, da sta najpomembnejša člana reprezentance kapetan Luka Modrić in trener Zlatko Dalić izrecno povabila samo Thompsona in tako poslala tudi politično sporočilo, ne glede na to, ali sta to hotela storiti ali ne. To je bilo jasno tudi Thompsonu, ki se zaveda svojega slovesa in je zato vprašal, »ali ste res prepričani, da bi me radi videli na sprejemu«. Toda »ognjeni« se niso pustili prepričati, kajti če ne bo Thompsona, ne bo niti sprejema, in ko se je Thompson že pojavil, organizatorjem ni preostalo drugega, kakor da so skrajšali njegov nastop na razumno dolžino in pojasnili, da ni podlage za pesmi, čeprav so, denimo, pesem Geni kameni s spornim verzom »leto ’45 ni bilo dobro« brez težav predvajali v polfinalu. Toda zdaj je vendarle dogajanje opazoval ves svet, zato so poskušali čim bolj skrajšati Thompsonov nastop in na žalost desnice niso predvajali pesmi Bojna Čavoglave, ki se začne z ustaškim pozdravom »za dom pripravljeni«. Thompson takšne promocije niti ne potrebuje. Kjer koli mu dovolijo, vedno napolni stadione in dvorane tudi brez reklame, tako kakor nekoč Mišo Kovač, le da v nasprotju z njim več poje in manj maha z rokami oziroma »dirigira« ter – nekateri bodo rekli žal – ne spreminja svojih političnih stališč.
In če že Thompson ne potrebuje reprezentance, zakaj bi reprezentanca potrebovala njega? Njegova pesem Lijepa li si je na prvi pogled pesem o hrvaških regijah, med katere je vključil tudi »Herceg Bosno s ponosnim srcem«, in pravzaprav že dolga leta himna reprezentance. Prof. dr. Dražen Lalić s politološke fakultete v Zagrebu je pred kratkim objavil knjigo Nogomet in politika ter za Delo povedal: »Njegov nastop se mi zdi moralno in politično nesprejemljiv, vendar je to, kar smo videli na Trgu bana Jelačića prava malenkost v primerjavi z vzkliki »za dom pripravljeni«, s simboli »U« in svastikami, ki smo jih morali do pred kratkim gledati med divjanjem navijačev in nasilnimi prekinitvami tekem. Thompson je pripadnik generacije, ki je predhodnica vsega tega. Ti igralci so se socializirali z njim, vendar niso šovinisti. Čestitajo Đokoviću in on čestita njim. Poleg tega Modrić in Lovren prihajata iz pregnanih družin. Mlada sta in rada bi provocirala, tako da sta pripravljena reči, če to nesposobno politično elito moti Thompson, ji bomo dali prav njega!«
Zanimiv je tudi vzpon Marka Perkovića Thompsona. Z Bojno Čavoglave, ki jo je napisal med vojno in s katero je postal »priljubljen po vsem planetu«, ni imel sreče pri režimskih medijih. Vodja medijske vojne, tedanji vodja HRT Antun Vrdoljak, ga ni maral. Javno zaradi slabih zob, še bolj pa zaradi za tedanje razmere nesprejemljive vzhodnjaške melodike. Najpomembneje pa je, da vzklika »za dom pripravljeni« ni mogel sprejeti najvišji vodja in nekdanji partizanski general Franjo Tuđman. Danes zveni popolnoma nerazumljivo, vendar se je Thompson – po logiki, ki je postavljena na glavo in pravi, da je to, kar Tuđman sovraži, nam všeč – v medijih pojavil zaradi novinarjev Feral Tribuna in Radia 101, ki si je edini drznil predvajati pesem Bojna Čavoglave. Predvajanje ni vzbudilo velike pozornosti, zato je ubogi Marko životaril vse do leta 2000, ko je začel nagovarjati »rovokracijo« oziroma veterane, ki se tako kakor po vseh vojnah sprašujejo: »Zakaj smo se borili?« Levo vlado, ki je na oblast prišla 3. januarja 2000, je Thompson s podporo Cerkve in veteranov ter vseh tistih, ki so prepričani, da se leta 1945 ni zgodila osvoboditev, ampak »največja katastrofa v hrvaški zgodovini«, odkrito označil za nenarodno, za vse nesreče hrvaškega naroda pa je tako kakor fašisti okrivil »prostozidarje in komuniste«. Če upoštevamo samo Thompsonovo doktrino, je treba povedati, da je s svojim sloganom »Bog, družina in domovina« precej bližje Francu kakor Mussoliniju, ki se s Cerkvijo ni ravno najbolje razumel. To je ugotovila tudi Cerkev, katere dostojanstveniki so ga označili za »Božjega izbranca«. Thompson je s križem sv. Benedikta okoli vratu in kitaro, podobno puškomitraljezu, kar je ob zgražanju »pravih rockerjev« prvi opazil rock kritik Darko Glavan, postal nekakšen tiskovni predstavnik »trincerocrazije«. Izraz je Mussolinijev in pomeni tiste, ki so prišli iz rovov in bi radi vladali, ne pa da bi jim sodili na haaških in drugih sodiščih. Nogometni stadioni so se pokazali za idealen prostor, od koder je mogoče sporočati takšna sporočila, saj brez stadionov ni nacifašizma. Tekme so se začenjale in končale s Thompsonom, ustaški vzklik »za dom pripravljeni« pa je bilo mogoče slišati celo na tekmi z Izraelom. Zaradi zunanjih pritiskov so leve in desne vlade »poskušale« to preprečiti, vendar so se hkrati na skrivaj spogledovale s Thompsonom. Sanaderjeva vlada je tako verjetno prvič v zgodovini zabavne industrije plačala Thompsonu pol milijona evrov, samo da ne bi pel, »levi« premier Zoran Milanović pa je poskušal pridobiti naklonjenost veteranov tako, da se je pohvalil, da je bil njegov ded ustaš, pozdrav »za dom pripravljeni« pa ga »niti ne zanima«. Pravosodje se je čisto izgubilo, saj je reprezentanta Joeja Šimunića zaradi pozdrava »za dom pripravljeni« obsodilo, Thompsona pa je zaradi tega pozdrava v Slunju lani ob obletnici Nevihte oprostilo.
In zato je Thompsonov prihod na sprejem »srebrnih ognjenih« popolnoma razumljiv in niti najmanj nepričakovan. Ne zato, kakor je povedal Rakitić, ker je »prišel en in edini kralj«, ampak zato, ker je Thompson pravzaprav podoba sodobne Hrvaške, ne glede na to, kakor neprijetno je mnogim zaradi tega. V takšni »lepi naši« Thompson ni več samo ikona desnice, ampak tudi merilo za domoljubnost, zato je pater Ike Mandarić – prav tisti, ki se je bil pripravljen postaviti pred policijo med protesti veteranov – označil premiera Andreja Plenkovića za »največjega državnega sovražnika«, saj je prav premier po mnenju tega jezuita kriv, da Thompson ni mogel odpeti vsega, kar je hotel. Hrvaška iz dneva v dan vse bolj drsi v desno in edina pesem, ki je množica na Trgu bana Jelačića ni sprejela, je bila Ustani bane (Vstani ban), saj so Madžari zdaj spet v modi. Konservativna revolucija se vse bolj uveljavlja in levice ni nikjer niti v sledovih, saj je vse podrejeno »rovokraciji« oziroma veteranom, do pred kratkim »sporni Thompson« pa postaja del normalnega vsakdana. Samo še vprašanje dni je, kdaj se bodo njegove pesmi pojavile tudi v učbenikih. Morda bo takrat postal nezanimiv za nogometaše, vendar je že zdaj izpolnil svoje poslanstvo.
