Tiščanje glave v pesek

Gospodarskega kriminala ne moremo enačiti s klasičnim, ko sosed z motiko napade soseda.

Objavljeno
07. avgust 2012 22.18
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika

Ni jih bilo malo, ki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov nasprotovali ustanovitvi Nacionalnega preiskovalnega urada, slovenskega efbiaja, kot ga tudi imenujejo. Zdaj jih niti ni malo, ki tarnajo, da NPU še zdaleč ne opravlja svojega dela tako, kot bi moral.

Seveda je vsaka kritika dobrodošla in upravičena, a le če je utemeljena, ne pa izrečena na splošno. Če je le mogoče, se takšne strokovne analize in razprave razvijejo kar ob točilnem pultu.

NPU si je postavil cilj prekiniti in v nadaljevanju tudi preprečiti širjenje lovk gospodarskega kriminala in korupcije. Da se je tovrstni kriminal zažrl v vse družbene pore, ni nobenega dvoma. A nekaj, kar se je – predvsem s pomočjo politike – negovalo več let, ni mogoče zatreti čez noč. Ocene čez palec, da policija pri pregonu gospodarskega kriminala še vedno miži na eno oko, so precej iz trte izvite.

Robert Črepinko, ki trenutno vodi NPU, je pojasnil, da ob večjih preiskavah zasežejo tudi po več deset tisoč dokumentov, ki jih morajo skrbno pregledati in ovrednotiti. Ni ga junaka, ki bi to analiziral v nekaj dneh, tednih, celo mesecih.

Preiskave gospodarskega kriminala pač ne moremo enačiti s klasičnim, ko sosed z motiko napade soseda.

Daleč od tega, da smo pri pregonu kriminala belih ovratnikov dosegli vrhunec. Za to bomo potrebovali še kaj več kot le zagnanost kriminalistov. Avstrijski preiskovalci, kot je dejal Črepinko, ki so se poglobili v delovanje banke Hypo, nimajo težav pri sodelovanju z vodilnimi v družbi, saj jim ti podatke servirajo na pladnju. Pa pri nas?

»Tu je še veliko možnosti za izboljšave,« pravi Črepinko. Po domače rečeno; interesa v večini družb, da se nepravilnosti razkrije, ni. Lahko le ugibamo, zakaj tako zavzeto tiščijo glavo v pesek ...