Tovornjakarjevo pasje življenje
Avtoprevozništvo predstavlja pomemben del slovenskega gospodarstva.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Danes bodo v Celju avtoprevozniki poskušali pojasniti, kakšne težave vse jih tarejo, in od vlade zahtevali zavezo, kaj bodo storili, da bi del teh težav ublažili. Avtoprevozništvo predstavlja pomemben del slovenskega gospodarstva, kruh daje več kot 32.000 ljudem.
Slovenija leži na za evropski promet pomembnem območju, zato se želja avtoprevoznikov, da bi država njihovo panogo opredelila kot strateško in tako tudi ravnala, zdi smiselna. Na evropskem trgu, kjer so meje vse manj prepustne, se poceni slovenski prevozniki naročnikom ne zdijo najbolj konkurenčni. Logična posledica tega je boj za čim cenejše voznike, ki jih naši avtoprevozniki uvažajo večinoma z jugovzhoda.
Pri tem trčijo v okornost države pri izdajanju delovnih dovoljenj tujcem. Posel je hiter šport, državi pa za hitrost ni nujno mar. Medtem ko avtoprevozniki tarnajo, da na vizume čakajo tudi več kot dva meseca, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnjujejo, da povprečni čas reševanja vlog za izdajo delovnega dovoljenja traja 20 dni in je znotraj zakonskega okvira. Povprečni čas izdaje soglasij k enotnim dovoljenjem je 15 dni, pojasnjujejo na ministrstvu. Pritoževanje, da so se postopki podaljšali, ministrstvo zavrača oziroma to možnost dopušča, če gre za postopke pridobivanja enotnih dovoljenj, ki pa so v pristojnosti upravnih enot.
V pogovoru z lastnikom avtoprevozniškega podjetja boste hitro izvedeli, kako malo spi in kako dolgo že ni bil niti en dan na dopustu. Veliko tovornjakov pomeni več tisoč skrbi, podjetnik je nenehno na prepihu. Bo jutri dovolj posla? Bo voznik pravočasno pripeljali tovor? Koliko tovornjakov se bo pokvarilo? S čim ga bo spet presenetila davkarija? In kje bo dobil dovolj voznikov?
Ko pa se pogovarjate z voznikom, zaposlenim v tem istem podjetju, boste tudi hitro izvedeli, kako malo spi in kako dolgo ni bil doma pri družini. Če k temu in tudi sicer težkim delovnim pogojem dodamo še plačo, ki povprečno ne dosega povprečne plače, tezi o pasjem življenju tovornjakarjev ni težko pritrditi. Čeprav ni lahko ne delodajalcu ne delavcu, me kot udeleženca v prometu bolj skrbi neprespan voznik tovornjaka kot nezadovoljen lastnik tovornjaka.
Preberite še: Avtoprevozniki v stiski stiskajo tuje voznike
Slovenija leži na za evropski promet pomembnem območju, zato se želja avtoprevoznikov, da bi država njihovo panogo opredelila kot strateško in tako tudi ravnala, zdi smiselna. Na evropskem trgu, kjer so meje vse manj prepustne, se poceni slovenski prevozniki naročnikom ne zdijo najbolj konkurenčni. Logična posledica tega je boj za čim cenejše voznike, ki jih naši avtoprevozniki uvažajo večinoma z jugovzhoda.
Čeprav ni lahko ne delodajalcu ne delavcu, me kot udeleženca v prometu bolj skrbi neprespan voznik tovornjaka kot nezadovoljen lastnik tovornjaka.
Pri tem trčijo v okornost države pri izdajanju delovnih dovoljenj tujcem. Posel je hiter šport, državi pa za hitrost ni nujno mar. Medtem ko avtoprevozniki tarnajo, da na vizume čakajo tudi več kot dva meseca, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnjujejo, da povprečni čas reševanja vlog za izdajo delovnega dovoljenja traja 20 dni in je znotraj zakonskega okvira. Povprečni čas izdaje soglasij k enotnim dovoljenjem je 15 dni, pojasnjujejo na ministrstvu. Pritoževanje, da so se postopki podaljšali, ministrstvo zavrača oziroma to možnost dopušča, če gre za postopke pridobivanja enotnih dovoljenj, ki pa so v pristojnosti upravnih enot.
V pogovoru z lastnikom avtoprevozniškega podjetja boste hitro izvedeli, kako malo spi in kako dolgo že ni bil niti en dan na dopustu. Veliko tovornjakov pomeni več tisoč skrbi, podjetnik je nenehno na prepihu. Bo jutri dovolj posla? Bo voznik pravočasno pripeljali tovor? Koliko tovornjakov se bo pokvarilo? S čim ga bo spet presenetila davkarija? In kje bo dobil dovolj voznikov?
Ko pa se pogovarjate z voznikom, zaposlenim v tem istem podjetju, boste tudi hitro izvedeli, kako malo spi in kako dolgo ni bil doma pri družini. Če k temu in tudi sicer težkim delovnim pogojem dodamo še plačo, ki povprečno ne dosega povprečne plače, tezi o pasjem življenju tovornjakarjev ni težko pritrditi. Čeprav ni lahko ne delodajalcu ne delavcu, me kot udeleženca v prometu bolj skrbi neprespan voznik tovornjaka kot nezadovoljen lastnik tovornjaka.
