Tresla se je gora …
Putin bi še lahko naredil kaj »pretresljivega«, Trump pa že zaradi strukture političnega sistema v ZDA vsekakor ne bi mogel, čeprav bi kaj takšnega celo »čivknil«.
Odpri galerijo
»Miš« pogovarjanja je pomembnejša kot vse tresoče gore. KARIKATURA: Marko Kočevar
Dve stvari sta zaznamovali včerajšnje prvo pravo vrhunsko srečanje med voditeljema vojaško najmočnejših držav na svetu. Prva je ta, da tako slabih odnosov med jedrskima silama ni bilo vse od karibske krize leta 1962, ko je le malo manjkalo, da se prejšnja hladna vojna ni spremenila v zelo vročo.
Druga zanimivost tega vrha je, da do zdaj še ni bilo toliko nasprotovanja tovrstnemu srečanju, ki bi ga morali vsi tisti, ki si želijo več miru na tem podivjanem svetu, navdušeno podpreti. Še več pa je bilo bojazni, kaj vse se utegneta nepredvidljiva poglavarja sveta dogovoriti za našimi hrbti in na naš račun. Strahove je bilo slišati v domovini ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kjer so nekateri celo ugotovili, da je začel za Moskvo delati že v času Sovjetske zveze, ne pa šele zdaj, ko ga je menda njegov včerajšnji sogovornik Vladimir Putin skoraj lastnoročno »izvolil«. V Evropi so se bali, da jih bo vodja velike čezatlantske partnerice tako ali drugače »izdal«, v Kijevu so nekateri že napovedovali, da bo Trump priznal »ruski Krim«, na Bližnjem vzhodu pa so se nekateri tresli, da jim bo Putin v zameno obrnil hrbet.
Nič takšnega se ni zgodilo. Ruski voditelj bi še lahko naredil kaj »pretresljivega«, njegov ameriški kolega pa že zaradi strukture političnega sistema v ZDA vsekakor ne bi mogel, čeprav bi kaj takšnega celo »čivknil«. Kakor je že pred časom izjavil ameriški veleposlanik v ZDA Jon Huntsman, je bil največji dosežek včerajšnjega helsinškega vrha ta, da je sploh bil. Tresla se je gora, rodila se je miš. A ta »miš« pogovarjanja je pomembnejša kot vse te tresoče gore. Te se lahko izcimijo v drugi pregovor, ki pravi, da takrat, ko besede umolknejo, spregovori tisto, česar si nihče ne bi smel želeti.
Druga zanimivost tega vrha je, da do zdaj še ni bilo toliko nasprotovanja tovrstnemu srečanju, ki bi ga morali vsi tisti, ki si želijo več miru na tem podivjanem svetu, navdušeno podpreti. Še več pa je bilo bojazni, kaj vse se utegneta nepredvidljiva poglavarja sveta dogovoriti za našimi hrbti in na naš račun. Strahove je bilo slišati v domovini ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kjer so nekateri celo ugotovili, da je začel za Moskvo delati že v času Sovjetske zveze, ne pa šele zdaj, ko ga je menda njegov včerajšnji sogovornik Vladimir Putin skoraj lastnoročno »izvolil«. V Evropi so se bali, da jih bo vodja velike čezatlantske partnerice tako ali drugače »izdal«, v Kijevu so nekateri že napovedovali, da bo Trump priznal »ruski Krim«, na Bližnjem vzhodu pa so se nekateri tresli, da jim bo Putin v zameno obrnil hrbet.
Nič takšnega se ni zgodilo. Ruski voditelj bi še lahko naredil kaj »pretresljivega«, njegov ameriški kolega pa že zaradi strukture političnega sistema v ZDA vsekakor ne bi mogel, čeprav bi kaj takšnega celo »čivknil«. Kakor je že pred časom izjavil ameriški veleposlanik v ZDA Jon Huntsman, je bil največji dosežek včerajšnjega helsinškega vrha ta, da je sploh bil. Tresla se je gora, rodila se je miš. A ta »miš« pogovarjanja je pomembnejša kot vse te tresoče gore. Te se lahko izcimijo v drugi pregovor, ki pravi, da takrat, ko besede umolknejo, spregovori tisto, česar si nihče ne bi smel želeti.
