Trgovanje z malignim ruskim vplivom
Srbija ne bo mogla v neskončnost igrati vojaške nevtralnosti, ker njen geostrateški položaj terja, da se priključi Rusiji ali Natu.
Odpri galerijo
Vučić skuša amnestirati Rusijo in Putina, da bi preprečil škodo v odnosih med državama. FOTO: Stoyan Nenov/Reuters
Razkritje rusko-srbske vohunske afere tik pred srečanjem Aleksandra Vučića z Vladimirjem Putinom postavlja več vprašanj, kot daje odgovorov. V Srbiji bo pustila globlje politične posledice, odnosi z Rusijo pa so bolj skaljeni, kot je videti na prvi pogled. Kljub poskusom relativizacije afere, se poraja dvom o iskrenosti ruske podpore, ki jo pričakuje večji del srbske javnosti.
V igri bi lahko bilo nezaupanje Moskve do trdnosti opredelitve Srbije za vojaško nevtralnost in sum, da je srbski vrh bliže Natu, kot javno prikazuje. Zagovorniki tega scenarija se opirajo na prizadevanje proruskih poslancev, da bi vojaško nevtralnost vgradili v ustavo. To naj bi bil cilj Kremlja, ki poskuša Beogradu preprečiti tajno koketiranje z Natom.
Beograd je napovedal sprejetje deklaracije o politični neodvisnosti in vojaški nevtralnosti. Cilj je izboljšati odnose z Moskvo, ne da bi jih pokvarili z Zahodom. To bi lahko bilo sporočilo Rusiji, da bo Srbija še naprej podpirala njene interese na Balkanu. Ne glede na to, ali so afero razkrile srbske ali zahodne varnostne službe, poskuša Vučić amnestirati Rusijo in Putina, da bi preprečil škodo v odnosih med državama.
Če je bila afera režirana v Beogradu, lahko pomeni začetek oddaljevanja Srbije od Rusije in blokade širitve Nata. Potrditev njene avtentičnosti je razumeti kot klofuto Rusiji in sporočilo Zahodu, da se Beograd lahko brez težav distancira od Rusije. To bi pomenilo, da Beograd ne potrebuje več ruskega zavračanja kosovske neodvisnosti, ker se je dogovoril za ceno priznanja Kosova z ZDA in EU.
Iz odziva Kremlja na odmrznitev približevanja BiH k Natu je mogoče sklepati, da so Putinu pomembnejša kot Balkan in zaviranje širitve Nata druga nevralgična območja. Čas bo pokazal, ali je bil v geostrateških igrah najmočnejših sil dosežen kompromis, ki je zadovoljil Rusijo. Moskva se je večkrat izkazala kot spreten trgovec z vplivom. Rusija ne bo zlahka dvignila roke od Srbije kot zadnjega oporišča svojih interesov na Balkanu. Kljub temu bi Balkan brez boja prepustila ameriškemu pokroviteljstvu, če bi ZDA in EU omogočile legalizacijo ruske pripojitve Krima in jugovzhodne Ukrajine.
Pentagon ocenjuje, da so bili pred prihodom Vučića na oblast dvostranski odnosi Srbije z Rusijo na precej nižji ravni. Beograd je pod srbskim voždom podpisal z Moskvo sporazume o strateškem in varnostnem sodelovanju. Pentagon ocenjuje, da si ZDA in EU ne moreta privoščiti brezbrižnega odnosa do Srbije in Balkana, ker tak pristop odpira vrata malignemu ruskemu vplivu.
Srbija najbrž ne bo mogla v neskončnost igrati vojaške nevtralnosti. Njen geostrateški položaj terja, da se pridruži Rusiji ali Natu ter ne dopušča neskončnega koketiranja z enimi in drugimi.
V igri bi lahko bilo nezaupanje Moskve do trdnosti opredelitve Srbije za vojaško nevtralnost in sum, da je srbski vrh bliže Natu, kot javno prikazuje. Zagovorniki tega scenarija se opirajo na prizadevanje proruskih poslancev, da bi vojaško nevtralnost vgradili v ustavo. To naj bi bil cilj Kremlja, ki poskuša Beogradu preprečiti tajno koketiranje z Natom.
Beograd je napovedal sprejetje deklaracije o politični neodvisnosti in vojaški nevtralnosti. Cilj je izboljšati odnose z Moskvo, ne da bi jih pokvarili z Zahodom. To bi lahko bilo sporočilo Rusiji, da bo Srbija še naprej podpirala njene interese na Balkanu. Ne glede na to, ali so afero razkrile srbske ali zahodne varnostne službe, poskuša Vučić amnestirati Rusijo in Putina, da bi preprečil škodo v odnosih med državama.
Če je bila afera režirana v Beogradu, lahko pomeni začetek oddaljevanja Srbije od Rusije in blokade širitve Nata. Potrditev njene avtentičnosti je razumeti kot klofuto Rusiji in sporočilo Zahodu, da se Beograd lahko brez težav distancira od Rusije. To bi pomenilo, da Beograd ne potrebuje več ruskega zavračanja kosovske neodvisnosti, ker se je dogovoril za ceno priznanja Kosova z ZDA in EU.
Iz odziva Kremlja na odmrznitev približevanja BiH k Natu je mogoče sklepati, da so Putinu pomembnejša kot Balkan in zaviranje širitve Nata druga nevralgična območja. Čas bo pokazal, ali je bil v geostrateških igrah najmočnejših sil dosežen kompromis, ki je zadovoljil Rusijo. Moskva se je večkrat izkazala kot spreten trgovec z vplivom. Rusija ne bo zlahka dvignila roke od Srbije kot zadnjega oporišča svojih interesov na Balkanu. Kljub temu bi Balkan brez boja prepustila ameriškemu pokroviteljstvu, če bi ZDA in EU omogočile legalizacijo ruske pripojitve Krima in jugovzhodne Ukrajine.
Pentagon ocenjuje, da so bili pred prihodom Vučića na oblast dvostranski odnosi Srbije z Rusijo na precej nižji ravni. Beograd je pod srbskim voždom podpisal z Moskvo sporazume o strateškem in varnostnem sodelovanju. Pentagon ocenjuje, da si ZDA in EU ne moreta privoščiti brezbrižnega odnosa do Srbije in Balkana, ker tak pristop odpira vrata malignemu ruskemu vplivu.
Srbija najbrž ne bo mogla v neskončnost igrati vojaške nevtralnosti. Njen geostrateški položaj terja, da se pridruži Rusiji ali Natu ter ne dopušča neskončnega koketiranja z enimi in drugimi.
