Tri prihodnosti
Ali prihodnost naroda razume, kaj od nje pričakuje mladost?
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Tri prihodnosti so se srečale v Pekingu in vsaka od njih govori v svojem jeziku. Prihodnost naroda, generacije in posameznikov. Prva govori kitajsko. Druga korejsko. Tretja trumpovsko. In nekako se vse tri razumejo, saj se na koncu koncev vse reke izlivajo v isti ocean. Ni naključje, da se imenuje Tihi.
Kitajski predsednik Xi Jinping je misijonar prihodnosti naroda. Njegova usta so polna velikih idej, zgodovinskih nalog in obljub v slogu velike sile. Njegov ameriški kolega Donald Trump vse zasluge pripisuje sebi in si že piše zahvalo za okrepitev gospodarstva, krotitev trgovinskega zmaja in za marsikaj drugega.
Ko vodi državo 35-letnik, kot je Kim Džong Un, je prihodnost zanj še najbolj podobna razglednici iz Švice. Ne zato, ker je tam študiral, ampak zato, ker si želi vsaka država na poti preobrazbe postati podobna Švici. Urejena, bogata, mirna, nevtralna … z veliko vrhunskega sira in najboljše čokolade.
Pod »švicarskim« soncem lahko vsak mlad človek najde svoje mesto. In to je tisto, o čemer se Kim pogaja z imperatorji včerajšnjega sveta, z osvoboditelji in imperialisti, ujetimi v lastno veličino in ogromnost časa, ki mu vladajo. A medtem ko se Kitajci in Američani dogovarjajo o tem, ali bodo začeli (trgovinsko) vojno, in pri tem tudi druge potegnili v prepad še ene finančne krize, postaja nova zvezda na skupnem nebu – če verjamete ali ne – Severna Koreja. Morda prav njena revščina prebuja upanje v reforme, ki se jim je večina razvitih držav odrekla, in morda prav paradoks njene jedrske bombe v svetu spet uveljavlja prepričanje, da je treba mir pametneje izkoristiti.
Prihodnost mlade generacije je steber celotnega stoletja. Seveda pa ta razume tudi tisti drugi dve prihodnosti, kajti Xi in Trump govorita predvsem s številkami in vsemi mogočimi merami. Pa vendar, ali prihodnost naroda razume, kaj od nje pričakuje mladost? Da o posamezniku sploh ne govorimo. Menda mu je jasno, kdo je tisti, ki je edini sposoben svet spet narediti velik.
Kitajski predsednik Xi Jinping je misijonar prihodnosti naroda. Njegova usta so polna velikih idej, zgodovinskih nalog in obljub v slogu velike sile. Njegov ameriški kolega Donald Trump vse zasluge pripisuje sebi in si že piše zahvalo za okrepitev gospodarstva, krotitev trgovinskega zmaja in za marsikaj drugega.
Ko vodi državo 35-letnik, kot je Kim Džong Un, je prihodnost zanj še najbolj podobna razglednici iz Švice. Ne zato, ker je tam študiral, ampak zato, ker si želi vsaka država na poti preobrazbe postati podobna Švici. Urejena, bogata, mirna, nevtralna … z veliko vrhunskega sira in najboljše čokolade.
Pod »švicarskim« soncem lahko vsak mlad človek najde svoje mesto. In to je tisto, o čemer se Kim pogaja z imperatorji včerajšnjega sveta, z osvoboditelji in imperialisti, ujetimi v lastno veličino in ogromnost časa, ki mu vladajo. A medtem ko se Kitajci in Američani dogovarjajo o tem, ali bodo začeli (trgovinsko) vojno, in pri tem tudi druge potegnili v prepad še ene finančne krize, postaja nova zvezda na skupnem nebu – če verjamete ali ne – Severna Koreja. Morda prav njena revščina prebuja upanje v reforme, ki se jim je večina razvitih držav odrekla, in morda prav paradoks njene jedrske bombe v svetu spet uveljavlja prepričanje, da je treba mir pametneje izkoristiti.
Prihodnost mlade generacije je steber celotnega stoletja. Seveda pa ta razume tudi tisti drugi dve prihodnosti, kajti Xi in Trump govorita predvsem s številkami in vsemi mogočimi merami. Pa vendar, ali prihodnost naroda razume, kaj od nje pričakuje mladost? Da o posamezniku sploh ne govorimo. Menda mu je jasno, kdo je tisti, ki je edini sposoben svet spet narediti velik.
