Tri srca pod češko jelko

Radenska je skoraj dokončno prodana in denacionalizacijski postopek se skoraj končuje, Radenski v prid. Poudarek je na skoraj, kajti hudič tiči v podrobnostih, in nekatere med njimi še vedno niso Radenski v prid. Se torej lahko zgodi, da bo morala ta pomurska kokoš z zlatimi jajci še tretjič plačati napake, pohlep in dogovore drugih? Če ne štejemo objektivne izgube velikega dela jugoslovanskega trga ob slovenski osamosvojitvi in poznejšem razpadu celotne Jugoslavije, ki je Radensko prvič pretresla do temeljev, je moralo to podjetje ceno za napake drugih prvič plačati po letu 2000, po »prijateljskem« prevzemu Pivovarne Laško.

Prevzem naj bi po takratnih zagotovilih odgovornih prinesel samo pozitivne, sinergijske učinke za obe družbi, osvajanje novih trgov in rast. Malo od tega se je uresničilo, Radenska in Pomurje pa sta z racionalizacijami, prenašanjem številnih funkcij v Laško in odprodajo vsega, kar ni bilo strogo povezano s pijačarsko dejavnostjo, izgubila veliko tako materialno kot moralno. Toda Radenska je tako izgubo jugoslovanskega trga – njihova prodaja je s takratnih 250 milijonov litrov padla na sedanjih sto milijonov – kot izgubo suverenosti pri odločanju o ustvarjenem dobičku dobro prenesla, preživela in naprej ustvarjala dobiček.

Potem je prišla tajkunska zgodba, ko je Boško Šrot začel lastniniti laško pivovarno in skupaj z njo podjetja v skupini. Takrat je morala Radenska plačati drugič, tokrat zaradi pohlepa drugih. Za dobrih 43 milijonov evrov so v Radenski našteli denarja, ki je poniknil v različnih Atkah in podobnih obvodih in ga bodo morali verjetno za vedno pozabiti. Pa jih tudi to ni dotolklo. Obstali so in še naprej ustvarjali dobiček.

Zdaj ko se končujeta dve veliki zgodbi, povezani z Radensko, vse bolj kaže na to, da bodo radenski pijačarji morali še tretjič plačati za dogovore drugih. Njihovi skorajšnji novi lastniki, češka Kofola, se namreč s potomci predvojnega lastnika Radenske Anteja Šariča, kljub temu da Radenski v denacionalizacijskem postopku za zdaj kaže dobro, pogajajo o morebitni odškodnini v zameno za odstop od denacionalizacijskih zahtevkov. Čeprav so vse dosedanje odločbe v postopkih denacionalizacije in vračanja odvzetega premoženja bile v prid Radenski, je namreč pot do končne zmage lahko še vedno zelo dolga in negotova in se prek ustavnega sodišča leta dolgo vleče vse do evropskega sodišča za človekove pravice. Zato so predstavniki Kofole ob petkovem podpisu sporazuma o nakupu Radenske tudi javno priznali pogajanja s Šariči. In če bodo pogajanja uspešna, bo odškodnina najbrž zapisana najmanj s sedemmestno številko, ki bo spet obremenila Radensko.

A tudi to bo Radenska preživela, saj je že večkrat dokazala, da je kokoš, ki nese zlata jajca. Nič čudnega torej, da je solastnik Kofole Jannis Samaras nakup Radenske označil za najlepše božično darilo.