Trideset let v dveh prizorih

Pisanje o kulturi je postalo stvar intelektualnega prestiža, časopis pa je postal del kulturnega sistema, kar prej ni bil.

Objavljeno
12. januar 2019 06.00
Posodobljeno
04. maj 2019 12.01
Letošnji Delov nagrajenec za življenjsko delo. FOTO: Matej Družnik
Peter Kolšek
Peter Kolšek

Prvi prizor: konec osemdesetih let, devetdeseta, prva leta novega tisočletja

Četrto nadstropje Črne vdove, severna stran. Proti vzhodu pogled na železniške tire in postajo, kar daje vtis, da se svet občasno premika. Dolg vagonast prostor v notranjosti stolpnice zaseda velika Delova kulturna posadka. Na vzhodnem kraku je prostor za tajnico, zraven uredniška soba. Na drugem koncu kompozicije Književni listi, tam kraljuje Janez Zadnikar, občasno se prikaže tudi Tit Vidmar. Tajnica je bila legendarna, kakor se danes rado reče, in v tem primeru se reče po pravici, Martina Rotar, urednik pa dinamični Janez Strehovec, za katerega se je zdelo, da je z eno nogo več časa v hribih, pogosto je šel na kolegij kar v gojzaricah. Zapustil nas je še pred osamosvojitvijo, nato je bil politično potresni dve leti in pol urednik Jože Horvat, nakar sem začel urednikovati jaz. Ampak to so bila že devetdeseta.

Točnega vrstnega reda se ne spomnim, a zagotovo smo v dveh vzporednih vrstah dokaj udobno vsak v svoji prostorni ogradi sedeli in večinoma tudi kadili: filmska kritičarka stare šole Stanka Godnič; dobrodušni Janko Svetina, ki je po stari formuli o kulturi in prosveti služil šolstvu; uglajeni izvedenec za likovne zadeve Branko Sosič; Vesna Marinčič, dama, ki je imela o delikatnih stvareh svoje ekskluzivno mnenje; maestro za operne dive in druge glasbene zadeve Marijan Zlobec; še ena dama, Alenka Puhar, ki je v izbranem jeziku širila disidentskega duha; Branimir Nešović, novinar za sindikate in zgodovino, kasnejši založnik; Marjeta Novak, ki je herojsko prenašala težo izvirnega domačega in tujega leposlovja ter založništva; Slavko Pezdir, prvi človek za teater v redakciji in hiši; Jelka Šutej Adamič, tedaj najmlajša, deklica za vse lepe umetnosti.

Jaz sem bil zadnji, ki sem se pridružil tej stoječi karavani, kakršno je zatekla menjava časov in režimov. Prva, ki sta se nam pridružila na poti v nove in tudi temnejše zarje, sta bila mladi Igor Bratož in še mlajša Ženja Leiler, oba kulturološko, ona pa tudi operativno profilirana. Konec tisočletja je postala urednica kulture, danes pa ... Malo kasneje sta se jima pridružili v literaturo zaljubljena Valentina Plahuta Simčič in že na Nedelu izdelana Tanja Jaklič.

image
»Jaz sem bil zadnji, ki sem se pridružil tej stoječi karavani, kakršno je zatekla menjava časov in režimov,« se spominja Kolšek. FOTO: Matej Družnik


A to še ni vse, obsežna in močno heterogena redakcija, kot da so se v njej zbrali udeleženci humanističnega seminarja, je imela še konec osemdesetih let tudi svoje satelite iz dopisniškega sistema. Za Maribor in vzhodnoslovenske zadeve je bil zadolžen France Forstnerič, za Beograd in takrat zmeraj manj bratske Srbe pa Stane Stanič, ki je kmalu nato postal minister za informiranje v prvi slovenski vladi. Bilo je tudi nekaj pasantov: pokojni Drago Medved, Marko Crnkovič, celo Vlado Žabot in pozneje, že v novem tisočletju, Blaž Lukan. Če prištejem še eno od lektoric, ki je bila najdlje z nami, Polono Kekec, ki je danes gospodarica jezika v Sobotni prilogi, je pred nami, no, zdaj že za nami, Noetova barka vseh mogočih kulturnih osebkov, ki je zaplula v čas po osamosvojitvi, se v tranziciji tudi sama tranzitirala in prispela v novo tisočletje materialno nepoškodovana, celo okrepljena, mentalno pomlajena in dovzetna za nove navigacijske naprave.

Veliko članov posadke izpred desetletja seveda ni bilo več, naštetim novejšim potnikom pa so se takoj po letu 2000 pridružili še (po ukinitvi Razgledov) Milan Vogel, redakcijo je kompletiral z etnografijo, Jožica Grgič, ki je zapustila urednikovanje Panorame in se posvetila problemom višjega ranga, Zdenko Matoz, patron popularne glasbe, Deloskopova veteranka Maja Megla in rosno mlada Jela Krečič, ki je z obema rokama zalivala moderno umetnost, občasno ji je pomagala Tina Lešničar. Nazadnje je z mariborskega dopisništva presedlal še Peter Rak.

To so bile zadnje okrepitve, še so pripadale obdobju, ki mu lahko rečem zlata doba slovenskega časnikarstva. Devetdeseta leta! Naklada je rasla, oglaševalski prostor se je večal, priprave na vstop v EU so odpirale vrata in Delova hiša jih ni zaklepala. Ni bil problem potovati na sejme, festivale, gostovanja. Zunanje ugodnosti je spremljala manj opazna, a zanesljiva prerazporeditev kulturnih vsebin in poudarkov. Izbruh novih žanrov in umetniških praks je dinamiziral vsebine, poročanje se je trudilo dopolnjevati s komentiranjem, prejšnji večinoma slavilni zapisi so dobivali lastnosti kritike, včasih tudi nesramne. Pisanje o kulturi je postalo stvar intelektualnega prestiža, časopis pa je postal del kulturnega sistema, kar prej ni bil. Skratka, uvodni prizor z veliko, prostorsko podolgovato redakcijo je bil petnajst let pozneje približno isti, na mizah ni bilo več pepelnikov, bili so računalniki. In v glavah ni bilo več enačajev med kulturo in prosveto, kultura se je fotografirala le še z umetnostjo.


Drugi prizor, leto 2015


Zlati dobi namreč rada sledi železna. Začelo se je s politično-lastniškimi intervencijami leta 2005. Kultura se je preselila dve nadstropji niže, južna stran. Ko sem konec leta 2015 zapuščal Delo, so redakcijo sestavljali trije moški in sedem žensk, med katerimi sta dve pravkar dobili odpoved. Vlaki so še zmeraj vozili mimo Črne vdove, a premikali so se počasneje kot čas v njej.

image
Prireditev ob 60 letnici časopisa Delo v Cankarjem domu. FOTO: Jože Suhadolnik