Trubar za slovenski iphone in netflix

Premoremo danes drznost, kakršno so imeli v svojem času izjemni posamezniki, kot je bil Trubar, kako živimo dediščino protestantskih piscev?
Fotografija: Letos bo 423 let, ko so pred ljubljansko mestno hišo goreli vozovi, natovorjeni s slovenskimi protestantskimi knjigami. Foto Roman Šipić
Odpri galerijo
Letos bo 423 let, ko so pred ljubljansko mestno hišo goreli vozovi, natovorjeni s slovenskimi protestantskimi knjigami. Foto Roman Šipić

Trubarjev dan je nepraznični praznik. Pravzaprav je nekakšen samoumevni spominski dan, ki smo si ga privoščili relativno pozno.

Osmi junij sicer ni edini dan, na katerega misli lahko avtomatično zaidejo proti Trubarju, Slovencu tisočletja. Nanj gotovo pomislimo še na zadnji oktobrski dan, ko se dela prosti praznično spominjamo reformacije in temeljnih vrednot, ki jih je prinesla.

Najbrž se ga kdo spomni tudi konec decembra. Takrat se spominjamo časa – letos bo od takrat minilo dolgih 423 let – ko so pred ljubljansko mestno hišo goreli vozovi, natovorjeni s slovenskimi protestantskimi knjigami. Pred leti je predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar o teh knjigah, ki so se morale po volji cerkvene oblasti spremeniti v prah in pepel, navrgel, da so govorile o novem času in o misli, ki je bila odprta v prihodnost in zato nevarna.

Dodal pa je še nekaj pomembnejšega: namreč da knjige danes sicer več ne gorijo, se pa na različne načine jemlje pomen besedam, z njimi se manipulira, zato niso več ali pa ne morejo biti več prinašalke resnice. Včasih so prisilno zamolčane, njihovi avtorji, pisatelji in novinarji, odrinjeni, ponekod po svetu v zaporu.

Premoremo danes drznost, kakršno so imeli v svojem času izjemni posamezniki, kot je bil Trubar, kako živimo dediščino protestantskih piscev? Z jezikom, ki ga je prav Trubar dvignil med omikane jezike, nam ne gre najbolje. V času, ki nam je pred obraz prinesel novodobne molilne stroje z zasloni in zaslončki, vse prevečkrat neprizadeto privolimo v poklek angleščini in pozabljamo na jasna določila zakona o javni rabi slovenščine. To ni sprejemljivo.

V prestolnici lahko vsaj na simbolni ravni praznik počastimo z nasmehom, z veseljem, ki se za praznik spodobi: med včerajšnjo elektronsko pošto me je v dobro voljo spravilo sporočilo enega od tukajšnjih največjih podjetij za dostavo hrane (aplikacija je v slovenščini), pri katerem so se odločili, da jedem iz restavracij na Trubarjevi ulici na praznični dan znižajo ceno za petino. Zase že vem, kaj bom naročil.

Preberite še: