Trumpov šok

Še preden je novi ameriški predsednik prvič nastopil pred diplomatskim zborom sveta, so mnogi z nelagodjem pričakovali nagovor voditelja, ki slovi po barbarski grobosti. Čeprav je bral s teleprompterja, ni razočaral; »raketni mož«, »izprijeni režim« ter vrhunec o »popolnem uničenju Severne Koreje« so sprožili vzdihe osuplosti. V Združenih narodih, vstalih iz moralnega in dejanskega pepela svetovne vojne, da bi preprečili naslednjo, za človeštvo dokončno, je grozil z jedrskim spopadom.

Novi glavni tajnik Antonio Guterres je verjetno slutil, kam pes moli taco, ko je na začetku splošne razprave 72. zasedanja generalne skupščine opozoril, da lahko »vročekrvno govorjenje pripelje do usodnih nesporazumov«. Toda politik, ki uživa v kovanju najstniških žaljivk za nasprotnike, se ne zmeni za osnovno diplomatsko spodobnost, raketnega moža so v govor menda vključili na njegovo izrecno zahtevo.

Besnilo predsednika ZDA je po svoje celo razumljivo (čeprav ne upravičeno); desetletja diplomatskih prizadevanj režimu v Pjongjangu niso preprečila jedrskega oboroževanja, z gradnjo medcelinskih raket postaja grožnja vsemu svetu. Trumpa seveda skrbi predvsem ali celo samo za ZDA, toda morda bosta po teoriji norega voditelja Peking in Moskva bolj resno poskušala Kim Džong Una prisiliti v sodelovanje z mednarodno skupnostjo. Pri čemer moramo držati pesti, da so generali okoli predsednika ohranili trohico zdrave pameti in bodo kljub njegovem bevskanju preprečili nore zamisli, kot v Beli hiši pravijo pobudam iz Ovalne pisarne.

Tako morda večjo skrb v Trumpovi temačni podobi sveta vzbujajo njegove napovedi, da bo zrušil iranski jedrski dogovor, torej več kot desetletje napornih diplomatskih prizadevanj, ki naj bi ustavila jedrsko oboroževanje Bližnjega vzhoda. Če nas je Severna Koreja naučila česa, je to dejstvo, da odločni režimi lahko sestavijo orožje za množično uničenje, ne glede na prizadevanja drugih. Pri čemer je Korejski polotok razmeroma stabilno okolje, Bližnji vzhod pa že desetletja nenehno krvavo bojišče. In to po zaslugi ene največjih strateških in moralnih zunanjepolitičnih katastrof ZDA, ki so leta 2003 z napadom na Irak odprle Pandorino skrinjico nepopisnega zla.

Zato ni čudno, da so se v torek mnogi analitiki nemudoma spomnili na govor Georgea Busha mlajšega o »osi zla«, s katero je leta 2002 v kongresu napovedal poseg v Irak. Vrhovni poveljnik edine vojaške supersile, čeprav morda nekoliko upehane, oblikuje skoraj strašljivo zunanjo politiko, v kateri se skrajni nacionalizem meša z agresivnim urejanjem sveta. Venezuela ni preslišala torkove grožnje o rušenju socializma, prav tako niso pozabljene besede iz Varšave o obrambi zahodne civilizacije.

Trump se je za govornico Združenih narodov, v svetišču multilateralizma, ki temelji na zamisli pogajanja in sklepanja dogovorov, kjer vsak nekaj izgubi in nekaj dobi, vrnil v 19. stoletje. In poudarjal »suverenost«, skrajni državni egoizem ter igro nične vsote, v kateri so le zmagovalci in poraženci.