Od Sueza do Hormuza: zakaj se Iran ne bo odrekel nadzoru nad ključno ožino

V nedavni zgodovini najdemo najmanj en dogodek, primerljiv z razpletom najnovejšega poglavja krize na Bližnjem vzhodu. Sega v november leta 1956, ko sta Združeno kraljestvo in Francija privolila v končanje vojaških operacij v Egiptu in sprejela premirje, izpogajano pod okriljem Združenih narodov, s katerim sta izgubila nadzor nad Sueškim prekopom. Suez je čez noč postal sinonim za strateške zdrse, utemeljene na idejah o nepremagljivosti imperialnih sil.

Nekaj mesecev pred sedemdeseto obletnico sueške krize so oči sveta uprte v drugo, a nič manj strateško pomembno plovno pot, kjer so ZDA v zadnjih tednih poskušale potrdili svoj status dominantne globalne vojaške sile, a se pri tem po vsem sodeč opekle. V sodelovanju z Izraelom so konec februarja izvedle napad na Iran, oblasti v Teheranu pa so ga izkoristile za vzpostavitev efektivne blokade Hormuške ožine in s tem povzročile enega najhujših energetskih šokov v zadnjih desetletjih.