Tudi molk je zločin

Vsi skupaj si lahko le želimo, da bi molčeče priče končno začele verjeti v boga, če že v državo ne verjamejo.

Objavljeno
11. junij 2019 10.40
Posodobljeno
11. junij 2019 10.56
Ob tihem soglasju velikega dela hrvaške javnosti je nacionalizem postal tako nasilen, da je to pripeljalo do postavitve taborišča Jasenovac. Molčeče priče sedanjih nasilnih napadov bi bilo prav opozoriti na škodljivost njihovega molka. FOTO: Reuters
Bralci bi iz slovenskih medijev težko izvedeli, da je včeraj na Reki umrl gradbeni podjetnik Radoje Petković. Hrvaškega Srba, ki je bil predstavnik srbske narodne manjšine v mestu Kastav, so konec aprila surovo pretepli pred enim od gostinskih lokalov. Zadnje tedne je bil v komi, včeraj pa je podlegel poškodbam, je poročal Jutarnji list.

Kaj je gnalo 49-letnega napadalca, da je tako surovo pretepel žrtev in jo udarjal tudi, ko je bila že v nezavesti, poskuša ugotoviti pristojno državno tožilstvo. Napadalec je v preiskovalnem zaporu zaradi suma, da je Petkoviću prizadejal hude telesne poškodbe.

Sumov, da je napad gnalo nacionalno sovraštvo in da gre preiskava v to smer, na tožilstvu niso komentirali.
Sumi, da je napad povzročilo­ nacionalno sovraštvo, so zakrožili, ko je bilo jasno, da je ime napadalca tudi na seznamu osumljenih vojnih zločinov na območju Republike Srbske, ki jih je izdal tamkajšnji center za preiskovanje vojnih zločinov in iskanje izginulih.

Kakorkoli boli spoznanje, da v tretjem tisočletju ljudje v naši neposredni soseščini še vedno lahko umrejo zaradi napačnega imena in priimka, to ni presenet­ljivo. V državah, v katerih četrt stoletja po vojni odločujoče oblikujejo državno politiko stranke, ki so nastale in uspevale v vojnih časih, se je neumno čuditi najprimitivnejšim oblikam nasilja vsem na očeh.

Takšno in podobno nasilje ni nič edinstveno hrvaškega, najdemo ga na ulicah po Balkanu. Presenetljivo pa je, da priče na Hrvaškem, ki je ena od bolj katoliških držav v Evropski uniji, o morilskem napadu molčijo. Če ne bi bilo varnostnih kamer, se tožilci ne bi imeli na kaj opreti.­ Priče, ki molčijo, se ne bojijo državnih zakonov, božje kazni očitno tudi ne. Vsi skupaj si lahko le želimo, da bi končno začeli verjeti v boga, če že v državo ne verjamejo.