Tudi služabniki imajo čustva
Podcenjevanje tistih, ki jim pošilja svoja sporočila, bi utegnilo predsedniku vlade nakopati več preglavic, kot jih potrebuje.
Odpri galerijo
Služabnik. FOTO: Press
Petek navadnim smrtnikom prinese olajšanje. Težko si je predstavljati, kakšno olajšanje današnji dan prinaša predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Sodeč po tem, kako težaven teden je za njim, neskončno večje, kot ga prinese običajnemu zgaranemu smrtniku.
V sredo se je moral s stisnjenimi zobmi, strtim srcem in tresočo roko posloviti od menda najboljšega ministra, ki ga je Slovenija imela v zadnjih 15 letih. Sklical je novinarje, da bi jim izlil dušo. Vesoljni Sloveniji je sporočil, kako težko se poslavlja od ministra, ki dobro dela.
Vprašanj, ki se ob tem logično postavljajo – zakaj Jureta Lebna ne zaščiti in podpre, če je tako dober, po katerem kriteriju je tako dober in, denimo, zakaj je tako nenavadno izstopajoče, da za svoje delo plačani ministri dobro delajo –, si prvi med ministri ni dovolil postavljati.
Spomnimo prvega med ministri, kaj beseda minister sploh pomeni. »Beseda izhodiščno pomeni 'služabnik, strežnik', prvotno pa nekako 'človek na nižjem položaju', saj je izpeljana iz latinske minus, 'manj', minor, 'manjši' ...« Tako piše spletni slovar Fran.
Torej si je prvi med služabniki zamislil, da bo gospodarjem sporočil težko odločitev, ni pa je hotel pojasniti.
Na osebni ravni premierova čustva razumem in tudi spoštujem. Vsi smo nekoč bili zaljubljeni najstniki in nas je kakšna punca, ki smo jo imeli radi, zapustila ter nam strla srce. Nikomur se ne govori na glas o tako bolečih čustvih, zlasti ne, dokler je rana še sveža.
A premier ni zaljubljeni najstnik, temveč je brutalno po Franu le prvi med služabniki. Torej ni ravno v položaju, da se odloča, kdaj bo in kdaj ne bo odgovarjal na vprašanja, ki se postavljajo v zvezi z njegovim delom. To, da v šestih mesecih vladanja izgubi tri ministre, nekaj pove o izgubljenih ministrih, nekaj pa seveda tudi o presoji in delu prvega med ministri, ki vodi to ekipo.
Čeprav je z dosedanjimi nastopi morda res prepričal velik del slovenske javnosti, da prinaša svež veter, predvsem pa red v zatohlo slovensko politiko, se prvi med služabniki ljudstva zgolj z všečnimi nastopi ne bo mogel več dolgo prodajati kot nekaj svežega.
Če je vladni kabinet Šarčev nastop ob Lebnovem odstopu razumel kot izjavo za javnost, pri kateri naj ne bi bilo vprašanj, je to predvsem težava kabineta. Če bi hoteli podati izjavo za javnost, bi jo lahko medijem poslali po elektronski pošti. Upajmo, da je premierov čas preveč dragocen, da bi samo bral napisana sporočila za javnost.
Če tak način komuniciranja danes mirno požremo, se lahko nekega jutra zbudimo in pred seboj namesto Šarca zagledamo malega avtokrata, kakršni v zadnjem času vznikajo tudi drugod po Evropi. Še Kim Džong Un je med izjavo za javnost v Hanoju medijem odgovarjal na vprašanja, Šarec pa tega ne bi v Ljubljani? Dajte, no!
V sredo se je moral s stisnjenimi zobmi, strtim srcem in tresočo roko posloviti od menda najboljšega ministra, ki ga je Slovenija imela v zadnjih 15 letih. Sklical je novinarje, da bi jim izlil dušo. Vesoljni Sloveniji je sporočil, kako težko se poslavlja od ministra, ki dobro dela.
Vprašanj, ki se ob tem logično postavljajo – zakaj Jureta Lebna ne zaščiti in podpre, če je tako dober, po katerem kriteriju je tako dober in, denimo, zakaj je tako nenavadno izstopajoče, da za svoje delo plačani ministri dobro delajo –, si prvi med ministri ni dovolil postavljati.
Spomnimo prvega med ministri, kaj beseda minister sploh pomeni. »Beseda izhodiščno pomeni 'služabnik, strežnik', prvotno pa nekako 'človek na nižjem položaju', saj je izpeljana iz latinske minus, 'manj', minor, 'manjši' ...« Tako piše spletni slovar Fran.
Torej si je prvi med služabniki zamislil, da bo gospodarjem sporočil težko odločitev, ni pa je hotel pojasniti.
Na osebni ravni premierova čustva razumem in tudi spoštujem. Vsi smo nekoč bili zaljubljeni najstniki in nas je kakšna punca, ki smo jo imeli radi, zapustila ter nam strla srce. Nikomur se ne govori na glas o tako bolečih čustvih, zlasti ne, dokler je rana še sveža.
A premier ni zaljubljeni najstnik, temveč je brutalno po Franu le prvi med služabniki. Torej ni ravno v položaju, da se odloča, kdaj bo in kdaj ne bo odgovarjal na vprašanja, ki se postavljajo v zvezi z njegovim delom. To, da v šestih mesecih vladanja izgubi tri ministre, nekaj pove o izgubljenih ministrih, nekaj pa seveda tudi o presoji in delu prvega med ministri, ki vodi to ekipo.
Čeprav je z dosedanjimi nastopi morda res prepričal velik del slovenske javnosti, da prinaša svež veter, predvsem pa red v zatohlo slovensko politiko, se prvi med služabniki ljudstva zgolj z všečnimi nastopi ne bo mogel več dolgo prodajati kot nekaj svežega.
Če je vladni kabinet Šarčev nastop ob Lebnovem odstopu razumel kot izjavo za javnost, pri kateri naj ne bi bilo vprašanj, je to predvsem težava kabineta. Če bi hoteli podati izjavo za javnost, bi jo lahko medijem poslali po elektronski pošti. Upajmo, da je premierov čas preveč dragocen, da bi samo bral napisana sporočila za javnost.
Če tak način komuniciranja danes mirno požremo, se lahko nekega jutra zbudimo in pred seboj namesto Šarca zagledamo malega avtokrata, kakršni v zadnjem času vznikajo tudi drugod po Evropi. Še Kim Džong Un je med izjavo za javnost v Hanoju medijem odgovarjal na vprašanja, Šarec pa tega ne bi v Ljubljani? Dajte, no!
