Turistični ponos tujcem

V kratkem bo portoroški hotel Kempinski Palace prešel v tujo last. Pa kaj! poreče skupina tajkunov, ki v zadnjem desetletju brezvestno kroji usodo slovenskega naroda. Gre za eno od ikon slovenskega turizma, najznamenitejši in najrazkošnejši slovenski hotel. S svojo dominatno in centralno lego, s svojo burno in bogato, več kot stoletno zgodovino v pristanišču vrtnic, je osrednji simbol in ponos portoroškega turizma. Pa kaj?

Portoroški turizem, sestavni del Bavčarjevega (Petanovega, Valantovega in njihovih naslednikov) imperija, ima enako usodo kot slovenska živilska industrija. Pred desetimi leti so poslovni povzpetneži koncentrirali lastništvo živilske in turistične industrije ter napovedovali ofenzivo na Balkanu. Zdaj Balkan za sumljiv drobiž kupuje sesute slovenske paradne konje. Portoroška pravljica se je pod tajkunsko taktirko nepošteno sesula. Istrabenzu je sicer (za nemajhno ceno) v Portorož uspelo pripeljati ugledno hotelsko verigo Kempinski, toda ta je vseeno prinesla premalo, da bi se to bistveno poznalo tukajšnjemu turizmu. Kempinski ostaja nekakšen tujek in posebna sterilna turistična oaza v Portorožu. Delno tudi zaradi popolnega fiaska turističnih poslovnežev, ki so najprej odrezali hotel od morja in prostor pred hotelom prodali gradbenemu baronu iz Kopra. Nato zato, ker se lokalna politika udinja krošnjarski, kičasti, »šotorski« in vse prej kot kakovostni turistični ponudbi in ji ne uspe izpeljati prenove središča kraja. Za dodaten udarec destinaciji skrbi državna birokracija, ki samo Portorožu ne dovoli gradnje igrišča za golf, zavira razvoj letališča in druge prometne infrastrukture.

V takih okoliščinah je seveda delno razumljiv padec vrednosti portoroškega turizma. Toda kljub temu v oči bode zelo velika razlika med sto milijoni evrov, ki naj bi jih Bavčar namenil prenovi Palacea, in 23 milijoni evrov, ki jih bo za isti hotel plačal srbski hotelirski začetnik. Dodatno zato, ker je v zakulisju prodaje zdaj mogoče slišati nezadovoljne druge ponudnike, ki trdijo, da so za Palace ponujali polnih deset milijonov evrov več, in je res malo verjetno, zakaj tega denarja Istrabenzovi prodajalci ne bi vzeli. Kempinski pa je zgolj en dragulj v plesu razprodaje vseh portoroških hotelov, v katerem najbolj uživajo in služijo vplivni bankirji, posredniki, odvetniki in drugi mešetarji.

Podcenjenost prinaša Portorožu najprej dvomljive lastnike. Opatijska Liburnija kraju ni prinesla nič takega, zaradi česar bi bili lahko veseli turisti. Portoroški turizem izgublja identiteto, turistični akterji so vse manj povezani ... Prihod hotelirskega začetnika v najboljši portoroški hotel ne obeta nič dobrega. Razmere v turistični prestolnici pa so dokaz, da tudi na državni ravni ni strateškega premisleka o tem, kako bodo novi lastniki skrbeli za panoge, ki so pomembno odvisne od lokalne identitete, tradicije in lokalnih posebnosti. Portorož je tako vse manj dedič bogate tradicije in vse bolj improvizirano turistično sračje gnezdo. O počutju (»petičnih«?) turistov pa ... kdaj drugič.