Turistični val podira meje do zaledja
Z odpiranjem zaledja se turistom odkrivajo skriti kotički, domačinom pa priložnosti za zaslužek.
Odpri galerijo
Turisti v Ljubljani. FOTO: Leon Vidic
Turistični val je preplavil Slovenijo. Na zgornjem Gorenjskem so najbolj na udaru uveljavljeni turistični centri, med katerimi prednjačijo Bled, Kranjska Gora in Bohinj. Turisti pa začenjajo odkrivati tudi druge kraje v zaledju teh centrov in spoznavajo, da Gorenjska oziroma Slovenija niso le Bled, Bohinj ali Kranjska Gora.
Na Jesenice, na primer, prihajajo gosti, ki jih gneča v uveljavljenih turističnih središčih moti, saj iščejo predvsem mir in sprostitev, neokrnjeno naravo in varnost. Tudi cene namestitev in gostinske ponudbe so v zaledju za turiste sprejemljivejše kot v turističnih centrih, ki jih lahko zaradi bližine obiščejo vsak dan in tako niso prikrajšani za najlepše podobe Gorenjske in Slovenije.
V kranjskogorskem turizmu so že ugotovili, da je treba turistične priložnosti prepoznavati in razvijati v zaledju ter da bo tako tudi center ostal privlačen. Tako so tlakovali pot Mojstrane do centra gorniškega turizma, kjer se po 60 letih veselijo prve športne (turistične) agencije, ki nadgrajuje siceršnjo gostinsko in namestitveno ponudbo v kraju. Na Jesenicah so zgolj zajahali turistični val, medtem ko resnejšega vsebinskega preboja še niso naredili.
Z odpiranjem zaledja turisti dobijo priložnosti za spoznavanje skritih kotičkov, domačini pa z oblikovanjem turistične ponudbe priložnost za dodaten zaslužek. A bolj kot same turistične in naravne atrakcije vtis na turiste naredijo lokalne zgodbe in doživetja, pa čeprav gre le za opazovanje sončnega vzhoda na katerem od gorenjskih vrhov, sprehod v hladu gozdov ali srečanje s pastirjem med pašo na planini. Za turiste so lahko zanimive povsem vsakdanje stvari, kot je na primer opazovanje lično zloženih drv in butar ob hišah. Gre torej za to, da se turistom približa vsakdanje življenje domačinov, ki se ga nikomur ni treba sramovati, saj so za turiste naši običaji in navade lahko zanimivi.
V zaledju, zunaj turističnih centrov, kjer turistični obisk ni samoumeven, se morajo domačini bolj potruditi, da privabijo turiste in si odrežejo del pogače, ki bi jim omogočal tudi preživetje. Za zdaj pobirajo zgolj drobtine, a je potenciala – ob dejstvu, da je turizem dolgoročna dejavnost, ob znanih naravnih danostih in uveljavljenih centrih – še precej. Tako v Mojstrani kot na Jesenicah, v Tržiču, Kopačnici in številnih drugih krajih v Sloveniji.
Brez sodelovanja manj razvitih turističnih občin z uveljavljenimi centri uspehov ne bo. Ne za velike, ki se bodo utopili v gneči, ki lahko postane moteča, ne za male, ki bodo neupravičeno spregledani. Zato je treba podreti občinske, regionalne in druge podobne meje, stopiti skupaj in se spet spomniti, kar smo nekdaj že vedeli: namreč, da »turizem smo ljudje«.
Na Jesenice, na primer, prihajajo gosti, ki jih gneča v uveljavljenih turističnih središčih moti, saj iščejo predvsem mir in sprostitev, neokrnjeno naravo in varnost. Tudi cene namestitev in gostinske ponudbe so v zaledju za turiste sprejemljivejše kot v turističnih centrih, ki jih lahko zaradi bližine obiščejo vsak dan in tako niso prikrajšani za najlepše podobe Gorenjske in Slovenije.
V kranjskogorskem turizmu so že ugotovili, da je treba turistične priložnosti prepoznavati in razvijati v zaledju ter da bo tako tudi center ostal privlačen. Tako so tlakovali pot Mojstrane do centra gorniškega turizma, kjer se po 60 letih veselijo prve športne (turistične) agencije, ki nadgrajuje siceršnjo gostinsko in namestitveno ponudbo v kraju. Na Jesenicah so zgolj zajahali turistični val, medtem ko resnejšega vsebinskega preboja še niso naredili.
Z odpiranjem zaledja turisti dobijo priložnosti za spoznavanje skritih kotičkov, domačini pa z oblikovanjem turistične ponudbe priložnost za dodaten zaslužek. A bolj kot same turistične in naravne atrakcije vtis na turiste naredijo lokalne zgodbe in doživetja, pa čeprav gre le za opazovanje sončnega vzhoda na katerem od gorenjskih vrhov, sprehod v hladu gozdov ali srečanje s pastirjem med pašo na planini. Za turiste so lahko zanimive povsem vsakdanje stvari, kot je na primer opazovanje lično zloženih drv in butar ob hišah. Gre torej za to, da se turistom približa vsakdanje življenje domačinov, ki se ga nikomur ni treba sramovati, saj so za turiste naši običaji in navade lahko zanimivi.
V zaledju, zunaj turističnih centrov, kjer turistični obisk ni samoumeven, se morajo domačini bolj potruditi, da privabijo turiste in si odrežejo del pogače, ki bi jim omogočal tudi preživetje. Za zdaj pobirajo zgolj drobtine, a je potenciala – ob dejstvu, da je turizem dolgoročna dejavnost, ob znanih naravnih danostih in uveljavljenih centrih – še precej. Tako v Mojstrani kot na Jesenicah, v Tržiču, Kopačnici in številnih drugih krajih v Sloveniji.
Brez sodelovanja manj razvitih turističnih občin z uveljavljenimi centri uspehov ne bo. Ne za velike, ki se bodo utopili v gneči, ki lahko postane moteča, ne za male, ki bodo neupravičeno spregledani. Zato je treba podreti občinske, regionalne in druge podobne meje, stopiti skupaj in se spet spomniti, kar smo nekdaj že vedeli: namreč, da »turizem smo ljudje«.
