Turistični vojni naproti

Odnosi med javnim in zasebnim v portoroškem turizmu so se dodobra skrhali. Tako zelo, da se to že hudo pozna v turistični ponudbi in se bo poznalo še bolj, če se bo energija napovedano usmerjala v sodišča in pravdne paragrafe in če se bo denar investiral v odvetniške pisarne namesto v gradnjo in razvoj turistične infrastrukture.

V Portorožu so si v lase skočili interesi. Lastniki Marine, v mreži okoli Bojana Petana, so hoteli od občinske uprave prostorski načrt, po katerem bi smeli graditi stanovanja v središču Lucije. Lucijčani so se temu uprli in prepričali piranskega župana. Moral je narediti park in se odpovedati stanovanjskim blokom, s katerimi bi služila skupinica špekulantov. Fronta z Marino Portorož se je odprla tudi zato, ker župan ne verjame več, da so lastniki Term Čatež glede na njihovo finančno stanje in položaj sposobni uresničiti velike obljube o Termalni Rivieri in drugem razvoju. Raje bi z zemljiško rento občine Piran mašili milijonske luknje svojih propadlih poslov na drugih terenih. Za koliko milijonov so že osiromašili Marino Portorož v desetih letih?

Podoben je položaj Hotelov Bernardin, ki jih vsaj 40 let niti malo ni zanimalo, kako je s cesto čez Bernardinski klanec, ker je bila ta cesta (ne glede na to, čigavo je zemljišče) pogoj, da je naselje Bernardin sploh lahko nastalo. Hoteli Bernardin so se na to, da bi od občine lahko morda kaj dodatno iztisnili, spomnili potem ko so se še bolj zadolženi lastniki iz omrežja Save dodobra sprli z istim županom. Hoteli so mastno prodati nekaj svojih praznih zemljišč, za katere pa občina noče sprejeti zazidalnega načrta in mu s tem zvišati cene. Potem ko so torej lastniki Bernardina dodobra zavozili finančne posle in za 15 do 20 milijonov evrov izčrpali hotelsko podjetje, so hoteli z županovo pomočjo še mešetariti z zemljišči. Ko je župan istim lastnikom preprečil še prevzem lokalne turistične organizacije, je bilo pravljice konec in fronta s Savo odprta.

Škoda, ki nastaja za vse v tej vojni, je nepopisna. Čeprav držijo očitki na račun premalo učinkovitega piranskega župana, gre v tem primeru za precej širši problem. Dve skupini nekompetentnih lastnikov turističnih družb, ki sta globoko v finančni luknji, želita pod krinko strateškega turističnega razvoja prevzeti oblast nad javnim interesom in s preprosto razprodajo nepremičnin poplačevati stare dolgove. Odgovorni lastniki se nikoli ne bi znašli v taki finančni godlji. In bi povsem drugače ravnali z okoljem, ki jim pomaga kovati cekine. Glavno potezo bi zato pričakovali od lastnikov lastnikov, ker so v sporu velikanov prizadeti tudi tisoči majhnih »kmetov« na turistični šahovnici in ker je ne nazadnje prizadeta država, ki ji turizem ne daje pričakovanih učinkov. A lastnikom lastnikov se še sanja ne, kaj se dogaja v zakotnem Portorožu. Zato prizadeti nedolžni majhni turistični igralci iz razglašenega portoroškega turističnega orkestra lahko le čakajo, da bo rešitev prišla sama po sebi, potem ko bodo morali zanjo plačati še precej višjo ceno.