Tvegana igra

Rebalans proračuna 2015 je gotovo podrl rekord, kar zadeva čas priprave. Cerarjeva vlada se je z njim ukvarjala štiri mesece, se vmes pogajala s sindikati in občinarji, si nakopala jezo javnega sektorja, gospodarske zbornice, šolnikov in še koga, pošiljala zaveze in poročila v Bruselj, vmes sprejela še rebalans za lani – in na koncu smo dobili izdelek, ki gre zdaj še v parlamentarno proceduro.

Predlagani proračun je še daleč od programskega, za katerega si prizadevamo. Zasnovan je predvsem na predpostavki, da bomo letos res zelo učinkovito, bolj kot kdajkoli do zdaj, koristili evropska sredstva in z njimi zagnali nove naložbe. Primanjkljaj, skupaj ga je za skoraj 1,4 milijarde evrov, je tako velik tudi zato, ker moramo letos porabiti in obračunati vsa evropska sredstva iz perspektive 2007–2013 in moramo za to založiti tudi svoj denar. Pozornost pristojnih služb in javnosti je utemeljena, še sploh če pomislimo na vse slabo pripravljene projekte, afere in goljufije, povezane z uporabo evropskega, v bistvu pa našega, davkoplačevalskega denarja.

Ministrstvo za finance je načrtovani primanjkljaj z nekaj računovodske telovadbe spustilo le za las pod mejo treh odstotkov, ki jo od nas pričakuje evropska komisija. Igra je tvegana: v primeru enkratnih dogodkov in nižje gospodarske rasti bomo to mejo gotovo presegli in potrebno bo novo zadolževanje.

Proračunski pristop, ki sledi keynesianskemu spodbujanju gospodarske rasti, in ne toliko zategovanju pasu, je v danih razmerah verjetno primeren. A vlado in ministrstvo za finance po sprejetju rebalansa čakata še dve prioritetni domači nalogi: priprava ukrepov in reform za povečanje konkurenčnosti gospodarstva ter resen premislek, kako v času denarnega obilja iz ECB prestrukturirati za 30 milijard evrov slovenskega državnega dolga. Čas je pravi.