Ubili so zaupanje

Zaupanje je najpomembnejša sestavina posla. »Če mi nisi všeč, ne bom posloval s tabo,« tako mi je enega od svojih poslovnih prijemov minuli konec tedna opisal uspešen poslovnež z območja jugovzhodne Evrope. Kar piše v letnih poročilih in revizijskih poročilih, prekaljenemu balkanskemu poslovnežu šteje manj, kot mu pove njegov instinkt.

Ker ima možakar vidne uspehe tudi na razvitih zahodnih trgih, sem ga seveda podražil, da ima srečo, da se mora na občutek v želodcu zanašati le, ko dela posel doma in v balkanski soseščini. Ob tem sem ga v šali spomnil na tisti plehki stereotip, da ljudje v tem delu sveta veljamo za zvijačne in goljufive. Pa me je učinkovito ohladil z eno samo besedo: »Enron«.

Nekdanji korporativni velikan Enron je bil svoj čas sedma največja družba v ZDA. Znamenita revija Fortune je energetsko družbo, ki se je kasneje razširila v številne druge panoge, kar šestkrat zapored razglasila za najbolj inovativno ameriško podjetje. Dokler niso na plan prišle izjemno zapletene finančne goljufije, s katerim so zavajali delničarje in analitike ter se vpisali v zgodovino kot en od največjih finančnih škandalov v zgodovini.

Tudi Hrvaška, ki se rada zgleduje po ZDA, je dobila svoj Enron. Agrokor je pod Ivico Todorićem uspešno izkopal in pred upniki skril milijarde evrov. Luknja v največjem hrvaškem podjetju je lani znašala skoraj tri milijarde evrov, izguba pa je vrednost kapitala presegala za 1,9 milijarde evrov. Kljub redno revidiranim letnim poročilom so Ivica Todorić in ekipa, v kateri je pred prihodom v Plenkovićevo vlado igral tudi sedanji finančni minister Zdravko Marić, skrili za pol milijarde evrov obveznosti, skoraj 300 milijonov evrov stroškov in okoli 280 milijonov evrov denarja.

Številke so šokantne tudi za pesimiste. Nič od tega ne bi bilo mogoče brez pomoči zagrebške revizijske hiše Baker Tilly, ki kljub zahodno zvenečemu imenu drugih velikih referenc razen Agrokorja nima. Seveda je treba tudi razumeti, da je prisilnemu upravitelju Agrokorja Anteju Ramljaku cilj pokazati stanje v podjetju čim bolj črno. Če ne zaradi drugega, predvsem zato, da vsaj pred domačo javnostjo čim bolj upraviči sprejetje lex Agrokorja.

V takih razmerah nikomur, ki je blizu Agrokorju, ne more biti lahko. Ni lahko danes biti Ivica Todorić. Možakar, ki si je, med tem ko je dobavitelje in druge upnike mirno pustil čakati mesece in mesece na plačilo, iz podjetja »izposodil« astronomskih 112 milijonov evrov, danes najbrž težko pokončno hodi po Zagrebu. Mož, ki so mu še lani iz roke jedli praktično vsi, domače in tuje politične elite, medije pa je »kupil« s kako imenitno zabavo ali imenitno vožnjo s helikopterjem, utegne končati v zaporu.

Če bo Todorić imel smolo in bo pravica ravno prav slepa, ga zna doleteti do 15 let zapora. Največ zapora bi Todorić lahko dobil prav zaradi zlorabe zaupanja pri gospodarskem poslovanju. Mož, ki je ubil zaupanje, bo morda nekoč odsedel svoje, toda zaupanje običajnih poslovnih ljudi v uradne bilance s tem ne bo povrnjeno.