Ujetniki strahu in jeze

Ameriški senator John McCain, eden najvplivnejših politikov republikanske stranke, je v torek stal pred polno dvorano jeznih belih mož v domači Arizoni. Njegovi volivci so nanj vpili, ker si je drznil napovedati reformo ameriške politike priseljevanja in je s skupaj s sedmimi drugimi senatorji iz obeh strank član skupine, ki pripravlja spremembe. To ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil McCain dolgo podpornik takšne reforme.

A volivci niso pozabili, da je med predsedniško kandidaturo nenadoma postal odločen borec proti priseljevanju in začel obljubljati, da bodo južno mejo vkovali v zidove. »Kje je presneta ograja?« je eden od volivcev glasno vpil geslo iz McCainovega predvolilnega oglasa, medtem ko je skoraj osupli senator ponavljal, da država temelji na krščanskih vrednotah, kakršni sta usmiljenje in odprto srce.

Seveda so vrednote podobno trdne kot predvolilne obljube. McCainovo drugo geslo iz 2008, da je na prvem mestu država, je zvenelo še posebno nesrečno, ko je prejšnji teden rušil kandidaturo strankarskega kolega in nekdanjega tesnega prijatelja Chucka Hagla za novega obrambnega ministra ZDA. Republikanci Haglu še vedno ne morejo odpustiti, da je nasprotoval vojni v Iraku in si drznil ostro kritizirati »svojega« predsednika Georgea Busha mlajšega.

Hkrati konservativni senatorji na plečih Hagla gradijo kandidature za volitve v kongres prihodnje leto. Stranka, ki se je v zadnjih štirih letih prizadevala izgnati prvega temnopoltega predsednika iz Bele hiše, je vzgojila volilno bazo, ki še vedno nagrajuje nasprotovanje namesto sodelovanja. Celo tako zelo, da so desni senatorji prvič v zgodovini uporabili obstrukcijo pri imenovanju enega od ministrov, zadolženih za varnost države. Hagel bo sicer izvoljen, a s popotnico ostrega napada, ki je omajal njegovo politično avtoriteto pri vodenju Pentagona.

Kuhinja v senatu je pokazala, da bo država še naprej v krempljih ideološko razdvojenega kongresa. Ne nazadnje Američani spet odštevajo dneve do nove finančne krize, ker politiki niso zmožni skleniti dogovora o odložitvi varčevalnih ukrepov. Hkrati je predsednik Obama na valu jesenske volilne zmage postal precej bolj samozavesten pri uresničevanju svojih liberalnih zamisli. Pri tem poskuša obiti kongres in z zborovanji nadaljuje predvolilno kampanjo za javno podporo svojim zamislim.

Senatni fiasko kaže tudi na hudo krizo identitete, ki preveva dobro staro stranko. Republikanci so več let jahali na valu konservativnih vrednot in na odporu podeželja do naprednih družbenih idej. Ideologi stranke so to nazadnjaštvo speli s finančnim konservatizmom v formulo, ki je bila nekaj časa uspešna. Predsedniške volitve leta 2004 so dobili tudi z igranjem na takrat še močan odpor do istospolnih porok, kar je na volišča prignalo množico konservativnih volivcev. A so pozabili meriti utrip države, ki je v tem času postala precej bolj odprta za napredne zamisli. Predvsem pa so se prepozno zavedeli, da so postali ujetniki religiozno prepojenih belih konservativcev, skupine, ki je vsako leto manjša, vse bolj jezna ter prestrašena. In v tem ujetništvu je z njimi celotna država.