Tiskane izdaje
»Že dve leti sem svobodni umetnik. Pisatelj,« se možakar klavrnega videza pohvali znancu. - »In, si že kaj prodal?« ga v duhu časa najprej vpraša znanec. - »Sem: najprej avto, potem pa še stanovanje,« malce manj ponosno pove svobodni umetnik.
Ta trpka šala je v dneh, ko se ustanavlja veleministrstvo za šole, male šole, univerze, nizko in visoko znanost, umetnost, kulturo in šport, spet precej aktualna. Med »svobodnjaki«, ki smo jim v boljših časih občasno zavidali njihovo svobodo, v kateri lahko počno, kar se jim zljubi ali pade na pamet, jih namreč ni malo, ki bi to svojo svobodo rade volje zamenjali za »nesvobodno« zaposlitev. Po možnosti redno in za nedoločen čas, kakršne so v teh negotovih, predvidljivo nepredvidljivih časih čedalje bolj redka dobrina.
Svobodni prevajalci brez razmišljanja pograbijo vsako delo, ki se jim ponudi, četudi je to za drobiž prestavljati iz enega v drug jezik prazne, puhle besede. Svobodni pisatelji, kakršen je tudi junak na začetku omenjene šale, v čedalje večjem številu spoznavajo, da s svojim ustvarjanjem pri najboljši volji ne bodo zaslužili niti za hrano, pa najsi bodo njihove misli še tako pronicljive in njihovo sporočilo še tako galantno posredovano. Svobodni glasbeniki se lačno ozirajo za ansambli, ki bi bili pripravljeni igrati njihove skladbe, pa čeprav samo kakšno polko ali valček na zakotni ljudski veselici.
Tudi med novinarji - oziroma novinarkami, saj so že v večini - jih je veliko, ki bi svojo ustvarjalno svobodo pri priči zamenjali za službo v kateremkoli izmed vztrajno tonečih domačih medijev, pa čeprav bi to pomenilo klepanje instantnih prispevkov s katerokoli tematiko. Izdelkov, ki utonejo v pozabo, še preden se do konca odvrtijo ali natisnejo. Treba je preživeti, je očitni motiv vseh teh prizadevnih žurnalistov in žurnalistk, ki danes poročajo o burji in mrazu, jutri o sestavljanju vlade, naslednji dan pa o vrenju v Siriji ali silovitem izbruhu na Soncu. Ni je teme, s katero ne bi poskusili zaslužiti vsaj za skromno malico, če plačilo že ne zadošča za pošteno kosilo ali večerjo.
In v takšnih okoliščinah se od teh slabo plačanih mladih ljudi pričakuje - ne celovito, zanimivo in relevantno, marveč nekakšno uravnoteženo poročanje, karkoli že ta izmuzljivi, ideološko manipulativni izraz pomeni. Navsezadnje ga ni zadovoljivo definiral še nihče od veleumov, ki ga iz takšnega ali drugačnega vzgiba propagirajo.
Je v poročilu dovolj uravnoteženosti, če se prezebla poročevalka kljub neusmiljenim sunkom burje obdrži na nogah? Je poročilo uravnoteženo, če je v njem enako število besed namenjeno vsakemu udeležencu razprave, pa čeprav jih je nekaj klatilo takšne, kot da premorejo IQ sobne temperature? Bi bil uravnotežen komentar, ki bi jasno povedal, da so tako levi kot desni politiki enako preračunljivi škodljivci, nič manj prizadevno pa ne lažejo in zavajajo niti na brezoblični sredini?
V okoliščinah, kakršne so nam - in smo si jih - uravnotežili v zadnjih nekaj vladnih mandatih, bo zadovoljiv odgovor na to zagonetko hudičevo težko najti. Morda še težje kakor zanesljivo zaposlitev za spodobno plačilo. Pri sedanjih trendih čedalje bolj desno uravnotežene ožje in širše domovine bo permanentno »svobodnih« ustvarjalcev kvečjemu več, ne manj.
A se bodo prej ali slej razbistrile in zares uravnotežile vsaj okoliščine in razmere, v kakršne smo zabredli in še kar bredemo. Morda celo prej kakor slej. Če je to seveda kakšna tolažba.
