Ukrajinci prihajajo!

To, kar se dogaja v odnosih med Evropsko unijo in Ukrajino, bi bila prava komedija, če ne bi bila s tem povezana tudi tragedija, ki jo »fizično« doživljajo prebivalci na jugovzhodu Ukrajine, »materialno« pa vsi Ukrajinci. Nizozemski diplomati menda zasebno trepljajo svoje ukrajinske kolege in jih tolažijo, kako podpirajo njihova evropska »stremljenja«, a da so zaradi domače javnosti, ki se je bila na referendumu odločno izrekla proti temu »stremljenju«, zaradi katerega je konec koncev prišlo do evropsko podprtega ukrajinskega »protiruskega« upora, prisiljeni nasprotovati celo tistemu, kar so bili nekoč z velikimi črkami zapisali v preambulo k pridružitvenemu sporazumu med EU in Ukrajino. Prav tistemu, ki je bil sprožil zadnjo ukrajinsko revolucijo oziroma krizo.

Ponižujoče mora biti za Ukrajince, da je za nekoga sredi te nadvse demokratične skupnosti, v kateri vidijo svojo svetlo prihodnost, moteče že to, da bi na neki praktično neškodljivi kos papirja zapisali to, kako zgolj neobvezujoče »priznava« njihova »evropska stremljenja«. Nič kaj dosti upanja jim ne ostaja.

Del domovine so izgubili. V drugem delu, ki so ga zavzeli uporniki, še vedno trajajo spopadi, v katerih je doslej umrlo že več kot 10.000 ljudi. Življenjski standard je zelo padel, zato si tudi tistega bruseljskega korenčka v obliki brezvizumskega turističnega potovanja po Evropi ne more privoščiti veliko ljudi. Tako kot vse dosedanje velike revolucije je tudi zadnja prinesla razočaranje: več kot 70 odstotkov Ukrajincev je zdaj prepričanih, da je njihova država ubrala napačno pot.

Zato to evropsko norčevanje iz ukrajinskih stremljenj, ki jih je Zahod tako spodbujal vse do takrat, ko bi jih bilo treba tudi dejansko podpreti, ni le znak »neenotnosti« znotraj Unije, temveč zgled geopolitičnega cinizma. Je pa tudi kratkovidno.

Če EU ne bo sprejela Ukrajine, bodo tamkajšnji prebivalci brez svoje države sami prišli k nam. Kakor je pred dnevi v komentarju za ameriški časnik Washington Post izračunala politologinja Melinda Haring, je na Poljskem, kjer je bilo že prej zaposlenih 116.000 ukrajinskih delavcev, lani dobilo nova dovoljenja za začasno delo skoraj 1,3 milijona Ukrajincev, hkrati pa so ti že postali najštevilčnejša nacionalna »manjšina« na Češkem ter po številu druga največja v Italiji in na Portugalskem. Poljski, ki ima rekordno nizko brezposelnost, je (cenejša) delovna sila primanjkovala, zato niso bili le politični oziroma humanitarni razlogi za sprejem tako velikega števila Ukrajincev.

A Poljska jih je vseeno sprejela približno toliko, kolikor je prišlo v letih 2015 in 2016 vseh pribežnikov v dvakrat večjo Nemčijo, so letos marca izračunali pri ameriški agenciji Bloomberg.