Ulica svobode
Svobodi enih na račun drugih je odklenkalo.
Odpri galerijo
Svobodi enih na račun drugih je odklenkalo. FOTO: Shutterstock.com
Sošolka Duška mi je potožila, da jo je komunalni inšpektor kaznoval, ker njena Lepa ni bila na povodcu, medtem ko je plavala z njo. Prizadelo jo je, ker jo je prijavila po njenem mnenju hudobna gospa. Prizadelo tudi zato, ker je kazen znašala kar 240 evrov: »Jaz pa imam 300 evrov penzije. Toliko v zahvalo, ker za drugimi pobiram pasje drekce, ko jih nevestni lastniki psov nemarno puščajo, meni pa ni vseeno, če pomislim, da se po tisti travi in kamnih igrajo otroci.«
Kdor pozna Lepo, ve, da ne gre za navadno psičko. Skrbi za ljudi, je prijazna in ji niti na pamet ne pride, da bi komu storila kaj žalega. Toda ljudje po navadi vedno povedo samo en del zgodbe. Tudi Duška je pozabila povedati, da se je z Lepo kopala na plaži pred Piranom, kjer znak opozarja, da je prepovedana za štirinožce. Če bi Lepa lahko bila izjema, ne bi bilo nobenih težav. Piran pa je majhno mesto, kjer sosed sosedu lahko skozi okno gleda v lonec, celo pod rjuhe, mu stresa prt nad glavo, suši perilo pred oknom in mu vsak dan žge čebulo s fižolom pred nosom.
Druga sošolka ima povsem drugačen pogled na isto zgodbo. »Vsak dan se na ulico pred naša vrata pokakajo trije piranski ali turistični psički. Nekaj časa sem čistila, potem pa sem se vprašala, zakaj tega ne opravijo pred domačimi vrati, ali še bolje: na domačem dvorišču, v domači veži? Na isti plaži se nekateri psi zelo radi otresejo in obrišejo v brisače drugih kopalcev. Ko je bila moja hči stara le nekaj let, jo je sicer prijazen pes nenadoma ugriznil v obraz in tako je nič kriva zaznamovana za zmeraj. Nihče nič ne plača za svoje ljubljenčke, renčanje, nesnago in ugrize pa prepustijo drugim. Za začetek se bo treba zmeniti, kdo bo kaj plačal, kdo bo kaj počel in kje,« pravi druga Pirančanka, ki si psa v tako tesnem mestu ne želi omisliti. Svobodi enih na račun drugih je odklenkalo, četudi živiš v Ulici svobode.
Kdor pozna Lepo, ve, da ne gre za navadno psičko. Skrbi za ljudi, je prijazna in ji niti na pamet ne pride, da bi komu storila kaj žalega. Toda ljudje po navadi vedno povedo samo en del zgodbe. Tudi Duška je pozabila povedati, da se je z Lepo kopala na plaži pred Piranom, kjer znak opozarja, da je prepovedana za štirinožce. Če bi Lepa lahko bila izjema, ne bi bilo nobenih težav. Piran pa je majhno mesto, kjer sosed sosedu lahko skozi okno gleda v lonec, celo pod rjuhe, mu stresa prt nad glavo, suši perilo pred oknom in mu vsak dan žge čebulo s fižolom pred nosom.
Druga sošolka ima povsem drugačen pogled na isto zgodbo. »Vsak dan se na ulico pred naša vrata pokakajo trije piranski ali turistični psički. Nekaj časa sem čistila, potem pa sem se vprašala, zakaj tega ne opravijo pred domačimi vrati, ali še bolje: na domačem dvorišču, v domači veži? Na isti plaži se nekateri psi zelo radi otresejo in obrišejo v brisače drugih kopalcev. Ko je bila moja hči stara le nekaj let, jo je sicer prijazen pes nenadoma ugriznil v obraz in tako je nič kriva zaznamovana za zmeraj. Nihče nič ne plača za svoje ljubljenčke, renčanje, nesnago in ugrize pa prepustijo drugim. Za začetek se bo treba zmeniti, kdo bo kaj plačal, kdo bo kaj počel in kje,« pravi druga Pirančanka, ki si psa v tako tesnem mestu ne želi omisliti. Svobodi enih na račun drugih je odklenkalo, četudi živiš v Ulici svobode.
