Umazana voda ne izgine v školjki, čistiti jo je treba

Voda je življenje, a tudi grožnja, posebno če jo onesnažimo, zgodovina je polna bolezni zaradi umazane vode.

Objavljeno
26. november 2019 06.00
Posodobljeno
26. november 2019 06.00
Sprehodi ob smrdeči in umazani mlakuži ne bi bili prijetni. FOTO: Roman Šipić/Delo
Pogosto najbolj cenjene ustekleničene vode s sličicami zasneženih gora so povsod po svetu enake. Pa skoraj nihče ne pomisli, da so pripravljene po točno določeni recepturi iz kakršnekoli vode že. Svetovnega trga ne bi mogle preplaviti, če bi jih črpali le iz res čistih naravnih izvirov.

image
Brez čiščenja odpadne vode tudi čiste pitne vode ni. FOTO: Jure Eržen/Delo


A voda ima spomin, čeprav se to čudno sliši. Ena nosi s sabo spomin na žuborenje v potoku, nato pretakanje v reki, pronicanje v podzemlje, zajedanje v špranje med kamni in kamenčki, očiščenje in obogatenje z minerali in na koncu pritisk, ki jo je pognal do pipe. Druga se spomni reke, potem pa tovarne, kjer so jo uparili ter odstranili vso umazanijo in minerale. Potem spomina ni več, to je mrtva voda z dodatki v plastenki.

image
V večini plastenk ni polnovredne izvirske vode. FOTO: Jure Eržen/Delo


Povsod, kjer vode onesnažujejo in ne čistijo odplak, nimajo druge izbire, kot pripravljati tudi vodo za pipe v tovarnah s filtri in klorom. Biologijo v vodi je nujno treba pobiti, vsa zgodovina je namreč polna množičnih umiranj zaradi bolezni, ki se prenašajo po vodi. Predvsem tisti vodi, ki je morala prenašati še fekalije. Zato je danes povsod zapovedano, da odprte greznice ne smejo biti povezane z viri vode.

image
Kanalizacija je civilizacijska pridobitev, omejila je vodno prenosljive bolezni. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Pri nas bogatejše občine precej subvencionirajo gradnjo malih čistilnih naprav za manjše zaselke in tudi za posamezne hiše, večje čistilne naprave za mesta so že zgrajene, nekatere je treba že posodobiti in povečati. Bolj proti jugu so slovenski projekti vzor, saj niti tako velika mesta, kot je Novi Sad, še ne čistijo svojih odplak in odplak pol milijona dnevnih delovnih migrantov. Donava je že od Budimpešte dalje straniščna školjka, v katero je napeljanih veliko iztokov mestnih in vaških kanalizacijskih sistemov ter tudi iztokov različnih tovarn.

image
Tudi rastlinske čistilne naprave so ena od rešitev.


Poleg tega vsako deževje izpira še pesticide ter umetna in naravna gnojila, ki jih kmetje raztrosijo na številna rodovitna polja ob Donavi. To so kratkovidne prakse. Na Blejskem jezeru je jasno, da na njegovo življenje pomembno vpliva že uriniranje kopalcev. Stalen dotok hrane za določene vrste alg ima podoben učinek tudi v akumulacijah hidroelektrarn. Jezera ozelenijo, razpadanje alg pa lahko povzroči več toplogrednih plinov, kot jih hidroelektrarna prihrani.

image
V življenju Blejskega jezera se pozna število kopalcev in njihovi izločki. FOTO: Jure Eržen/Delo


Odpadne vode je zato nujno treba čistiti, sicer bo treba vodo za pitje čistiti in klorirati. Klor pa ni ravno zdrav, nekatere njegove spojine so celo rakotvorne. Brez čiščenja odpadnih voda postanejo reke tako polne hranil, da mikroorganizmi in alge iz vode posrkajo vse mehurčke kisika, ribe pa zato umrejo. Pa ne gre le za ribe, gre tudi za energetiko, ki večinoma potrebuje vodo.
Umazana voda tako zvišuje vse stroške.

image
Gnojne jame ali odprte greznice nad vodnjaki nikoli niso bile dobrodošle. FOTO: Leon Vidic/Delo


Naša ustava zagotavlja pravico do čiste pitne vode vsem, ni pa še povsem jasno, kako to zagotoviti. Za prvi ukrep bi verjetno morale biti zgled najbogatejše občine. Z odprtimi greznicami si ni mogoče predstavljati oskrbe s čisto pitno vodo, pa tudi z intenzivnim kmetijstvom in izpusti industrije ne.