Umetnost vojskovanja namesto Butalcev?

Pustimo za trenutek ob strani, kaj si kdo misli o ustreznosti sindikalnega delovanja v državnih represivnih aparatih. V Sloveniji je tako, da ima vojska sindikat in načelnica generalštaba Slovenske vojske Alenka Ermenc poskuša s prvim sindikalistom Gvidom Novakom obračunati prek disciplinske komisije. Novak, ki je po mnenju načelnice težje kršil vojaško disciplino, je sodelovanje v postopku zavrnil, ker je bila obravnava zaprta za javnost, po njegovem mnenju pa bi morala biti odprta.

Težko si je predstavljati, da podrejeni v resni vojski razpravlja z nadrejenimi o tem, kako on razume zakon, in še manj je v tako strogo hierarhično urejeni ustanovi upravičena neposlušnost nadrejenim. Toda to, da je Novak dal košarico disciplinski komisiji načelnice Ermenčeve, pove več o anomalijah v Slovenski vojski kot o Novaku.

Gotovo pa včerajšnje spodletelo zaslišanje sindikalista razkriva več anomalij v vojski, kot bi si načelnica želela. Možakar je sindikalist in počne, kar sindikalisti počno. V nekem trenutku se je njegovi nadrejeni zazdelo, da Novakove izjave in stališča, materialno in moralno škodujejo interesom delodajalca. Če prevedemo: dovolj ji je bilo tega, da jo sindikalist blati in ga je želela malo prestrašiti.

Kot poklicna vojakinja Ermenčeva dobro ve, kako se pravilno ravna z orožjem. Vojaki in drugi uniformiranci orožja nimajo zato, da bi kar vsevprek streljali z njim, temveč da se k njegovi uporabi zatečejo v sili, odločno, strokovno in zanesljivo. Ko vojak nekomu zagrozi z orožjem, mora biti stoodstotno prepričan, da bo orožje tudi uporabil, če tisti, ki mu je grožnja namenjena, ne bo takoj ravnal natanko skladno z njegovimi navodili. Če tega ne zmore, je bolje, da je tiho, da ne grozi.

Če naredimo primerjavo z dogajanjem v vojski, lahko rečemo, da je načelnica Gvidu Novaku zagrozila z orožjem, ta pa je hladnokrvno ravnal v nasprotju z zahtevami. Tako je močno omajal verodostojnost groženj svoje nadrejene in s tem tudi njeno verodostojnost.

Dogajanje v zadnjih mesecih v vojski razkriva hudo krizo vodenja in pomanjkanje kompetenc pri vodilnih. Vojska, ki kronično boleha za slabo pripravljenostjo in kadrovsko sušo, nujno potrebuje nove naložbe v posodobitev opreme, a je namesto odločnih izstopnih korakov iz krize dobila živčno, napol histerično cepetanje vodilnih. Namesto jasnih usmeritev, kako in kaj naprej, so v vojski dobili lov na čarovnice in lovce, ki so za iskanje kritikov pripravljeni celo prestopiti rob dovoljenega.

Generalmajorka Ermenčeva je ob imenovanju na sedanji položaj tudi v Delu požela veliko simpatij ter podpore ob pogumni odločitvi, da prevzame vodenje vojske. Kolikor se pogovarjam z viri v vojski, so ji od začetka vsi lojalno stali ob strani. V zadnjem času pa se zdi, da se izgublja, da je obula prevelike čevlje. Kot državljani si ne glede na to, kakšen odnos imamo do vojske, lahko le želimo, da bi se vojska, če jo že imamo, vedla dostojno, in predvsem, da vojske nikoli ne bi potrebovali za reševanje konfliktov.

Dogajanje v zadnjem obdobju žal vse preveč spominja na vsebino Butalcev ali morda celo Kozlovsko sodbo v Višnji gori, kjer so kozla, ki je poželjivo gledal po sosedovem zelju, kaznovali s tepežkanjem po senci, njegovega gospodarja pa s tem, da je tepežkanje gledal z zavezanimi očmi.

Od vodstva vojske bi človek pričakoval, da pogosteje kot Milčinskega in Jurčiča preberejo Suna Cuja oziroma njegovo Umetnost vojskovanja. Če bi to brali, bi razumeli, da se moder vojskovodja izogne vsakemu spopadu, ki se mu lahko, v vojno pa ne gre, če ni prepričan o zmagi. Če bi brali Sun Cuja, bi tudi izvedeli, da je lažje izrekati grožnje, kot jih izvršiti, zato je treba z grožnjami in obljubami ravnati skrajno previdno.