Unija nacionalnih egoizmov
Veliko negotovost povzročajo že prvi načrti ukrepov za vrnitev v novo normalnost.
Odpri galerijo
Želje italijanskega premiera Guiseppa Conteja na videovrhu EU niso bile uslišane. FOTO: Palazzo Chigi press office/AFP
Evropska unija doživlja veliko zdravstveno krizo, ki bo imela dolgoročne gospodarske, socialne in politične posledice. Kadar se mora na ravni EU odločati o najtežjih kriznih vprašanjih, imajo niti v rokah voditelji držav članic.
Zbrani v evropskem svetu sprejemajo strateške odločitve. Posebno v času velike negotovosti, kakršno spremljajo krizo zaradi koronavirusa, bi od njih pričakovali jasne usmeritve, ki bi kazale, da obvladujejo krizne razmere na stari celini.
Četudi je zadnji vrh potekal kot videokonferenca, se je končal podobno kot številna zasedanja v času finančne, dolžniške in migracijske krize. Zaradi razkola med članicami glede finančnih instrumentov za bitko z krizo je bilo sprejeto le medlo sporočilo. Finančni ministri skupine z evrom bodo morali v dveh tednih pripraviti predloge.
Ker niso dobili nobenih vsebinskih usmeritev, je bila odločitev le kupovanje časa. Temeljne odločitve vedno potrebujejo blagoslov na najvišji politični ravni.Predvsem tisti, ki na vrhu niso bili uslišani s svojimi predlogi, so v razpletu videli skoraj konec EU, ki da niti v najhujših časih za katero od članic ne zmore pokazati solidarnosti.
Drugo vprašanje je, ali je v času, ko vsi učinki in razsežnosti krize še niso jasni, sploh modro hiteti s političnimi odločitvami o uvajanju delitve bremen in tveganj z instrumenti, kot so skupne evrske obveznice za bitko s krizo.
Franciji, Italiji in Španiji, ki najodločneje zagovarjajo njihovo uvedbo (v skupini devetih podpornic je tudi Slovenija), še ni uspelo prepričljivo pojasniti, zakaj bi morali narediti takšen prelomen korak že v tej fazi krize. Zdi se, da imajo pred očmi bolj politično simboliko.
Med dolžniško krizo so bile evrske obveznice tema, o kateri se je veliko razpravljalo. Njihove nasprotniki so govorili o moralnem hazardu skupnega zadolževanja, za zagovornike pa so bile pogoj za delovanje območja z evrom.
Najslabše je obujanje očitkov, ki se slišijo na Nizozemskem, češ da se gospodarstva na jugu niso dovolj reformirala in si v času debelih krav niso pripravila zaloge za krizne čase. Takšno razmišljanje ob vseh težavah priliva še več olja na ogenj.
Evropi je po prvem šoku in zbeganosti le uspelo bolje organizirati pomoč Italiji. Kljub temu je nastalo več kot dovolj manevrskega prostora, da sta Kitajska in Rusija izrabili položaj za propagando in slabitev EU.
Z vrnitvijo v stare, populistične retorične bitke med evropskim severom in jugom bi bilo zapravljenega še več političnega kapitala. Italija ne sme imeti občutka, da so jo partnerji v največji stiski pustili na cedilu. Članice bi morale še povečati solidarnost v praksi, ki se kaže tako v preskrbi z materialom kot čezmejni hospitalizaciji bolnikov.
Italija ima že tako na razpolago vsaj posojila ESM.Kot rešilni sklad je bil vzpostavljen med dolžniško krizo in s pomočjo njegovih dolgoročnih posojil so krizne članice laže premagale največje finančne težave. Bolj kot različni politično eksplozivni dolžniški instrumenti bo koristna solidarna organizacija obnove Evrope po krizi.
To bo zahtevalo uporabo različnih instrumentov, od Evropske investicijske banke do proračuna EU. Tabu ne bi smela biti niti evropska pomoč za brezposelne.
V sedanjem položaju je očitno, kako nespametno je bilo, da so voditelji preračunljivo odlašali s sprejetjem novega sedemletnega finančnega okvira. Zato jih čaka še en trd oreh. Koordinacija med gospodarsko tesno prepletenimi državami članicami bo morala biti osnovno vodilo. Če se države uskladijo, denimo, pri nadzoru na notranjih mejah, imajo škodo vsi.
Čeprav še niti zdravstvena kriza ni doživela vrha, veliko negotovosti povzročajo prvi načrti ukrepov za vrnitev v normalnost, ki že tako ne bo več enaka, kot je bila pred izbruhom koronavirusa. Evropski nacionalni egoizmi bodo ostali breme tudi med normalizacijo.
Zbrani v evropskem svetu sprejemajo strateške odločitve. Posebno v času velike negotovosti, kakršno spremljajo krizo zaradi koronavirusa, bi od njih pričakovali jasne usmeritve, ki bi kazale, da obvladujejo krizne razmere na stari celini.
Četudi je zadnji vrh potekal kot videokonferenca, se je končal podobno kot številna zasedanja v času finančne, dolžniške in migracijske krize. Zaradi razkola med članicami glede finančnih instrumentov za bitko z krizo je bilo sprejeto le medlo sporočilo. Finančni ministri skupine z evrom bodo morali v dveh tednih pripraviti predloge.
Kupovanje časa
Ker niso dobili nobenih vsebinskih usmeritev, je bila odločitev le kupovanje časa. Temeljne odločitve vedno potrebujejo blagoslov na najvišji politični ravni.Predvsem tisti, ki na vrhu niso bili uslišani s svojimi predlogi, so v razpletu videli skoraj konec EU, ki da niti v najhujših časih za katero od članic ne zmore pokazati solidarnosti.
Drugo vprašanje je, ali je v času, ko vsi učinki in razsežnosti krize še niso jasni, sploh modro hiteti s političnimi odločitvami o uvajanju delitve bremen in tveganj z instrumenti, kot so skupne evrske obveznice za bitko s krizo.
Franciji, Italiji in Španiji, ki najodločneje zagovarjajo njihovo uvedbo (v skupini devetih podpornic je tudi Slovenija), še ni uspelo prepričljivo pojasniti, zakaj bi morali narediti takšen prelomen korak že v tej fazi krize. Zdi se, da imajo pred očmi bolj politično simboliko.
Olje na ogenj
Med dolžniško krizo so bile evrske obveznice tema, o kateri se je veliko razpravljalo. Njihove nasprotniki so govorili o moralnem hazardu skupnega zadolževanja, za zagovornike pa so bile pogoj za delovanje območja z evrom.
Najslabše je obujanje očitkov, ki se slišijo na Nizozemskem, češ da se gospodarstva na jugu niso dovolj reformirala in si v času debelih krav niso pripravila zaloge za krizne čase. Takšno razmišljanje ob vseh težavah priliva še več olja na ogenj.
Evropi je po prvem šoku in zbeganosti le uspelo bolje organizirati pomoč Italiji. Kljub temu je nastalo več kot dovolj manevrskega prostora, da sta Kitajska in Rusija izrabili položaj za propagando in slabitev EU.
Populistične retorične bitke
Z vrnitvijo v stare, populistične retorične bitke med evropskim severom in jugom bi bilo zapravljenega še več političnega kapitala. Italija ne sme imeti občutka, da so jo partnerji v največji stiski pustili na cedilu. Članice bi morale še povečati solidarnost v praksi, ki se kaže tako v preskrbi z materialom kot čezmejni hospitalizaciji bolnikov.
Italija ima že tako na razpolago vsaj posojila ESM.Kot rešilni sklad je bil vzpostavljen med dolžniško krizo in s pomočjo njegovih dolgoročnih posojil so krizne članice laže premagale največje finančne težave. Bolj kot različni politično eksplozivni dolžniški instrumenti bo koristna solidarna organizacija obnove Evrope po krizi.
To bo zahtevalo uporabo različnih instrumentov, od Evropske investicijske banke do proračuna EU. Tabu ne bi smela biti niti evropska pomoč za brezposelne.
Nova normalnost
V sedanjem položaju je očitno, kako nespametno je bilo, da so voditelji preračunljivo odlašali s sprejetjem novega sedemletnega finančnega okvira. Zato jih čaka še en trd oreh. Koordinacija med gospodarsko tesno prepletenimi državami članicami bo morala biti osnovno vodilo. Če se države uskladijo, denimo, pri nadzoru na notranjih mejah, imajo škodo vsi.
Čeprav še niti zdravstvena kriza ni doživela vrha, veliko negotovosti povzročajo prvi načrti ukrepov za vrnitev v normalnost, ki že tako ne bo več enaka, kot je bila pred izbruhom koronavirusa. Evropski nacionalni egoizmi bodo ostali breme tudi med normalizacijo.
