Upanje na življenje brez propagandnega oblaka

»Človek se lahko vda alkoholu, ker se počuti kot zguba, nato pa mu zaradi popivanja vse še bolj spodleti. Nekaj podobnega se dogaja jeziku. Grd in nenatančen postaja, ker so naše misli nespametne, obenem pa nas nemaren jezik lažje privede do nespametnih misli. [...] V današnjem času so politični govori in članki v glavnem opravičevanje neopravičljivega. [...] Politični jezik – z določenimi odkloni to velja za vse stranke, od konservativne do anarhistične – je oblikovan tako, da laži zvenijo resnicoljubno in umor spoštovanja vreden, mešanju vetra pa dajo videz trdnosti.«

Takole je nekaj več kot zanimivih opažanj aprila 1946 strnil v spisu Politika in angleški jezik pisatelj George Orwell (slovenski prevod Maša Gedrih v reviji Tretji dan) in ob branju sem se vprašal, ali je danes že tisti čas, ko so dobre želje za novo leto že pozabljene in smo spet v običajnem stanju stvari. Zdi se malce oddaljeno, a volitve se bližajo, z njimi seveda predvolilni čas, za katerega se ne le zdi, ampak ve, da je seveda čas delitve, čas, v katerem izpuhti vsakršna tolerantnost, čas odkritih laži v imenu demokracije in svobode govora, čas nenačelnosti, verbalnega nasilja, vsakršnih nestrpnosti, nespoštljivosti, prostaškosti in podlosti, vse, kar trpamo v pomen sintagme sovražni govor.

Ne verjamem v prepričanje, da je o volilni izbiri mogoče kogarkoli prepričati z medijskimi vsebinami, z lahkotno različico družbenega inženiringa, butasto napisanimi članki, zapolnjenimi s predsodki, pollažmi in lažmi, a ni dneva, da desničarsko intonirani mediji ne bi opozarjali, da je večina tukajšnjega medijskega prostora v rokah tako imenovanih levosučnih, karkoli naj bi to pomenilo.

Če bi komu od zainteresiranih po naključju uspelo spregledati taka opozorila, so tu zadnje čase še veliki javni plakati, ki oznanjajo, da je na primer trenutna vlada neprava, neprimerna, diletantska, ker ji srce in razum – tako bi si lahko interpretirali sporočila – ne delujeta za Slovenijo. Vse take, z ideološkim nabojem obogatene vsebine, ki naj bi učinkovale na roko, obkrožajočo ustrezne zadeve na volilnem lističu, se mi zato zdijo razmetavanje truda in denarja, a táko je moje nerazsvetljeno prepričanje.

Strokovnjaki na podlagi raziskav pravijo drugače, mediji zmorejo vsaj ponekod in delno vplivati tako na preference in obnašanje volivcev kot na stališča, ki jih v predvolilnem času javno zagovarjajo politiki. Ob neposrednem nagovarjanju prek omrežij, televizije in tiskanih publikacij so pomembni najpogosteje spregledani, pravzaprav nevidni igralci, na primer algoritmi, ki so zmožni le z nikdar razloženim razporejanjem zadetkov spletnega iskalnika vplivati na uporabnikovo odločanje, ali pa spletne strani, ki dopuščajo nemoderirano ali slabo moderirano komentiranje in s tem omogočajo najrazličnejše kulturnobojne eskapade.

Tako subtilen in neopazen vpliv oziroma nadzor mišljenja prekaša tisto, o čemer so v svojih znanih delih prikazovali Aldous Huxley, Jevgenij Zamjatin in seveda George Orwell, romani Krasni novi svet, Mi in 1984 so v primerjavi z vsem, kar zdaj omogoča splet, tako rekoč vajenstvo v veščini vplivanja na posameznikova stališča, siceršnja in politična.

Seveda imajo različni mediji različno občinstvo, velikokrat jih uporabniki konzumirajo v želji po potrditvi svojih jasnih političnih stališč, zato pogosteje izbirajo take, ki jim to ponujajo. Toda nekatere novejše študije so pokazale, da ima izpostavljenost vsemu, kar ponujajo mediji, lahko precejšen vpliv na oblikovanje političnega znanja, stališč in vedenja javnosti. K temu gredo še podatki različnih raziskav v zadnjih letih, ki kažejo, da so za več kot polovico anketiranih posameznikov primarni vir informacij družbena omrežja in ne načeloma zaupanja vredni mediji.

Zdajšnji prebivalec v Beli hiši se tega verjetno instinktivno zaveda, in ker precej slabo prenaša ugotovitve, da morda ni najbolj genialen predsednik, kar jih je svet videl, si je prejšnji teden, na predbožični večer, za zadrege s kritiki in posmehljivci, kakršni so vodje večernih šovov na ameriških televizijskih programih, na svojem omrežju truth social zamislil posebno zdravilo: družbam, ki o predsedniku Donaldu J. Trumpu, gibanju Maga in republikanski stranki govorijo skoraj stoodstotno negativno, bi morda morali licence za pravico oddajanja preprosto ukiniti! O takem ukinjanju ima verjetno marsikdo svoje mnenje, a težko bi ga opisali kot demokratični predlog, precej bolj pristaja avtokratskim režimom.

Če že razpravljam o ukinjanju, lahko navržem, da sem za, prav z užitkom in trdnim prepričanjem o svojem prav navijam za stalno, neskončno ukinitev spletnega komentiranja na vseh medijskih portalih. Stališče, da se lahko na spletu anonimno svinja po mili volji, je preprosto napačno, ne le nespodobno.

Brozganje, ki ga lahko vsak dan preberemo pod članki na različnih spletnih straneh, ima – vsaj domnevam – kumulativni vpliv, ena bedarija ali podtaknjena lažna novica ne more imeti velikanskega vpliva, morje traparij, povzdigovanje populistov in vse podobno v daljšem časovnem obdobju pa verjetno vsaj del politično volatilnih volivcev lahko zmede ali pa pozornost javnosti usmeri v prazno.

Z velikim navdušenjem sem zato pred dnevi pospremil rezultate raziskave anonimnih avtorjev, ki je pokazala nič drugega kot to, da možnost komentiranja prispevkov na spletni strani tukajšnje javne medijske hiše, RTV Slovenija, »prispeva k razširjanju propagandnih, sovražnih in drugače škodljivih vsebin v uporabniških komentarjih«.

Po začetku vojne v Ukrajini sem se ob branju komentarjev na spletni strani RTV samo iskreno čudil, kako impresivno število sodržavljanov, ki se tam oglašajo z mnenji, precejkrat drastičnimi in preprosto ogabnimi, je tako rekoč skrajno proruskih. Pred dnevi me je vsaj malo potolažila ugotovitev neznanih avtorjev na spletni strani rtv-ekspoze.org, da je časovno omejena analiza komentarjev pod novicami o vojni v Ukrajini pokazala, da je bilo »kar 91 odstotkov teh komentarjev (2730 od 3000) usmerjenih prorusko/antizahodno, v 52 primerih (dobra tretjina novic) pa je teh celo 100 odstotkov. [...] Analiza jasno pokaže, da so komentarji na MMC orodje za širjenje proruske propagande in dezinformacij.«

Nekaj je narobe, si mislim, da se morajo avtorji analize skrivati, še bolj se mi zdi narobe, da so po odzivu sodeč na javnem zavodu zelo naklonjeni kaznovanju prinašalca vesti, saj so si privoščili analizo zavreči z besedami, da ni verodostojna ali strokovna, in so avtorjem celo zagrozili: »[...] ne izključujemo uporabe pravnih sredstev, vključno s preučitvijo možnosti pravnih postopkov proti avtorjem zapisa.« Popolnoma narobe svet.