Ustni dogovor in spoštovanje

Zdi se, da se iz tovrstnih zapletov, kot je bil preklican ustni dogovor med smučarsko zvezo in Andrejem Jermanom, učijo le tekmovalci, zveza pa nadaljuje s svojimi vzorci.

Objavljeno
10. maj 2018 09.00
Posodobljeno
10. maj 2018 09.39
Andrej Jerman (v sredini) je najuspešnejši smukač v zgodovini slovenskega smučanja. Kariero je končal pred petimi leti. V svetovnem pokalu je osvojil dve zmagi (zgodovinsko za slovenski smuk), še dvakrat se je povzpel na stopničke. Zadnje tri sezone je kot trener delal v otroško-mladinskem pogonu v Oslu. FOTO: Leon Vidic/Delo
Včasih se zamislim, kako bogata država je pravzaprav Slovenija. Vlaga v šolanje, izobrazbo, talent, sposobnosti posameznika, ga poklicno oz. strokovno izdela, nato pa ga zelo pogosto ne zna obdržati v svojem ustroju in unovčiti njegovega znanja. Ko posameznik doseže določeno raven in je pripravljen za nadgradnjo, nov karierni korak, mu v marsikaterem primeru ne omogoči razvoja potenciala, mu ne pokaže, da ceni njegovo znanje, ga ne motivira. Zdi se celo, da ne ve, kaj bi z njim. Poklicno izoblikovan posameznik, v katerega je vlagal šolski in študijski sistem, poišče novo delovno okolje, ponavadi v tujini, v katerem cenijo njegovo znanje, mu ustvarijo dobre pogoje za delo in nadaljnji razvoj potencialov, karierne poti. Ko se čez nekaj let izkušenejši želi vrniti v domače okolje, v katero bi rad prenesel primere dobre prakse iz tujine, so mu vrata pogosto nerazumljivo zaprta.

Nazadnje sem o tem razmišljala ob izkušnji nekdanjega smukača Andreja Jermana, ki se je po treh letih trenerskega službovanja v otroškem smučanju na Norveškem z vodstvom alpincev pri Smučarski zvezi Slovenije dogovarjal o vrnitvi v domači reprezentančni ustroj, kateremu je leta 2007 prispeval zgodovinsko smukaško zmago v svetovnem pokalu. Jerman in vodstvo SZS so sklenili neuradni ustni dogovor o njegovi vrnitvi v trenerski kader. Nenapisano pravilo v družbi je, da se ustnim dogovorom zaupa in se jih spoštuje, zapis na papirju je nato le formalnost. A zveza se tega ni držala. Razlog za prelom ni bila Jermanova plača, saj se o številkah niso pogajali. Tudi podpora glavnih trenerjev ne, saj jo je imel.

»Za sistem je pomembno, da obdržiš ljudi s kompetencami, s katerimi usmerjajo nove rodove. Poznajo panogo, ves ustroj, vse podrobnosti,« je o pomenu vključevanja nekdanjih tekmovalcev v vrhunski šport povedal Alexander Stöckl, avstrijski trener v norveški skakalni reprezentanci, ki s svojimi fanti žanje izjemne uspehe. Tudi ta misel je ključ do uspeha novih rodov. »Zagotovo nimam vsega znanja tega sveta, imam pa dodano vrednost, ki jo lahko prinesem v slovensko smučanje,« pravi Jerman. Nihče ne zagotavlja, da bi Tržičan ustvaril nove jermane, vendar v tej zgodbi je bolj kot to ključen odnos zveze do nekdanjega asa, princip in spoštovanje. Tako se z ljudmi ne ravna.

Čeprav se SZS še vedno sooča s finančnimi izzivi, se vede, kot bi bila bogata – po vzoru sistema, ki vlaga in poklicno izoblikuje bodoče znanstvenike in strokovnjake z raznovrstnih področij, katerih znanja nato ne uporabi, ampak ga prepusti tujemu trgu. V nekdanjega smukača je nekoč vlagala in ga izoblikovala, njegovih izkušenj in znanj pa ni unovčila. Tudi zdaj ne, ko se je želel vrniti iz tujine. Usmerila ga je nazaj v Oslo na športno gimnazijo, kjer mu bo nova trenerska služba sicer prinesla večji karierni napredek (glede na standard gotovo tudi lep dohodek), kot bi mu jo tista doma.

Zdi se, da se iz tovrstnih zapletov s SZS učijo le tekmovalci, zveza pa nadaljuje s svojimi vzorci. Spomnimo se na odcepitev Tine Maze in samostojno pot Ilke Štuhec. Pa na Ilkinega trenerja Grego Koštomaja, ki so mu pred leti zaprli vrata, in kariero Mateje Robnik. In na kopico drugih »manjših« zgodb, ki niso prišle v javnost.