Uzurpatorji oblasti

Vladanje z dekreti, edinstveni obračun s predsednikom države, omejevanje pristojnosti ustavnega sodišča, odstavitev ombudsmana, zamenjava parlamentarnega vrha, pritisk na tožilstvo, obračun z vrhom državnega arhiva, novo vodstvo javne televizije … Predsedniku romunske vlade Victorju Pontu je v nekaj mesecih, odkar se je povzpel na oblast, uspelo izpeljati tak oblastniški napad na institucije države, kakršnega v Evropski uniji še ni bilo. Najbrž najbolj bizarna odločitev pa je razpustitev akademske komisije, ki je ugotovila, da je premierov doktorat plagiat.

Romunska notranja politika je zapletena in gotovo je, da predsednik Traian Basescu ni brezmadežen demokrat. Toda na Zahodu razširjen pokroviteljski stereotip, po katerem je demokracija v novinkah v povojih, je dobil še eno potrditev. In primer Romunije ni osamljen. Na nekdaj socialističnem območju med Črnim morjem, Jadranom in Baltikom skoraj ni države, kjer se v zadnjem desetletju niso pojavili voditelji z avtokratskimi težnjami, predmodernim razumevanjem države kot strankarskega plena in lovom na (komunistične) čarovnice kot mentalnim sklopom. Hujskanje proti manjšinam in deprivilegiranim je spremljajoč fenomen.

Po takem modelu politik s pravim naskokom na oblast (ustrezen nemški izraz Machtergreifung je še posebno pomenljiv) podredi institucije, ki bi načeloma morale omejevati oblast. Odločitve so sicer pogosto po črki zakona, po drugi strani pa so v nasprotju z njegovim duhom. Tako se voditelji nove Evrope sklicujejo na voljo ljudstva, izraženo na volitvah, in po mili volji lomastijo po institucijah. Četudi se socialdemokrat Ponta ne more sklicevati na ljudi (na oblast je prišel po padcu prejšnje vlade s pomočjo prebežnikov), je zadosten argument za njegov Machtergreifung globoko nezadovoljstvo z Basescujem in njegovo vladavino.

Vzporednice z Madžarsko so kakor na dlani, četudi sta akterja z nasprotnih političnih polov. EU je najbolj zbodel pritisk premiera Viktorja Orbana na medije in centralno banko. Projekt duhovne prenove in zgodovinski revizionizem, povezan s trianonsko pogodbo (z njo je Madžarska po prvi svetovni vojni ostala brez dveh tretjin ozemlja, ki ga je obravnavala kot svoje), za evrokracijo nista bila dovolj močna delikta. Na koncu je bil Orban pripravljen tehnično popustiti in sprejeti amandmaje na zakone, toda orbanizacije kot revolucionarne preobrazbe države Bruselj ni mogel – ali ni hotel – ustaviti.

Negotovo je, ali bo EU, ki ima še vedno poseben režim za nadzor Bukarešte, uspelo ustaviti romunsko drvenje v antidemokracijo. Za kršenje načel demokracije in pravne države lahko Romuni v skrajnem primeru ostanejo brez glasovalnih pravic. Unija se je pred dvanajstimi leti opekla, ko je po vstopu svobodnjakov Jörga Haiderja v avstrijsko zvezno vlado bojkotirala Dunaj. S Silviem Berlusconijem in njegovim političnim, podjetniškim in medijskim podjarmljenjem Italije se raje sploh niso ukvarjali. Drugače kot glede Orbana, ki je imel (pre)dolgo za seboj evropsko konservativno bratovščino, je Bruslju v primeru Romunije vsaj uspelo dokaj hitro in dostojno zažugati.