V družbi najboljših učiteljev
Le z najboljšimi učitelji imamo možnost dobiti dobro družbo. Potencial nedvomno je. Naj ne ostane le pri tem.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Enajst najboljših s področja izobraževanja je sinoči dobilo državne nagrade. Če bi brali le obrazložitve nagrad, bi bili prepričani, da imamo nekajkrat boljše šolstvo, kot ga ima pregovorno najboljša Finska. Imamo učiteljico, ki je zmagala na tekmovanju evropske komisije v kategoriji Učitelj in prekosila vse – tudi Fince. Imamo učiteljico, ki je tako navdušila otroke za glasbo, da več kot polovica celotne šole obiskuje pevski zbor. Imamo učiteljico, zaradi katere je v kraju ostala šola! In ne nazadnje imamo visokošolskega učitelja, ki repa z znanim raperjem.
Po drugi strani pa učitelji že leta opozarjajo na vedno več birokracije, na problematične učne načrte, starše, ki na govorilne ure pridejo kar z odvetnikom, otroke, ki nimajo nobenega spoštovanja do nikogar in ničesar. Zaupanje v šolstvo je padlo, zelo feminiziran poklic je izgubil ugled in mladih učiteljev je vedno manj. Zato je geslo jutrišnjega dneva učiteljev: Za več mladih učiteljic in učiteljev – za prihodnost poklica.
Kakšna pa je prihodnost poklica? Niti država doslej ni dala jasnega signala, kakšno šolo bi pravzaprav rada. Po eni strani imajo menda učitelji avtonomijo, po drugi strani pa jim vsi po vrsti gledajo pod prste. Začenši z učenci, ki se včasih svojih pravic precej bolje zavedajo kot dolžnosti. Da bi učitelj sredi lepega sončnega dne rekel, da bodo šli na travnik pogledat cvetlice, je pa tako znanstvena fantastika. Ker je treba vsake take aktivnosti prej načrtovati, pa imeti dovolj spremljevalcev …
Včasih so zgoraj opisani primeri lahko tudi izgovor. Kot kažejo primeri nagrajenih učiteljev, se vse da, če se hoče. Žal so v Sloveniji tudi učitelji, ki to nikoli ne bi smeli postati. Pri tem bi lahko pomagal finski sistem, kjer komisija oceni, ali nekdo lahko postane učitelj. Ali je, po domače povedano, človeški. Na pedagoško fakulteto sprejmejo največ pet odstotkov vseh prijavljenih, prijavljajo se le najboljši.
To naj bo cilj tudi pri nas. Le z najboljšimi učitelji imamo možnost dobiti dobro družbo. Potencial nedvomno je. Treba je končno poskrbeti, da ne bo ostalo le pri potencialu.
Po drugi strani pa učitelji že leta opozarjajo na vedno več birokracije, na problematične učne načrte, starše, ki na govorilne ure pridejo kar z odvetnikom, otroke, ki nimajo nobenega spoštovanja do nikogar in ničesar. Zaupanje v šolstvo je padlo, zelo feminiziran poklic je izgubil ugled in mladih učiteljev je vedno manj. Zato je geslo jutrišnjega dneva učiteljev: Za več mladih učiteljic in učiteljev – za prihodnost poklica.
Kakšna pa je prihodnost poklica? Niti država doslej ni dala jasnega signala, kakšno šolo bi pravzaprav rada. Po eni strani imajo menda učitelji avtonomijo, po drugi strani pa jim vsi po vrsti gledajo pod prste. Začenši z učenci, ki se včasih svojih pravic precej bolje zavedajo kot dolžnosti. Da bi učitelj sredi lepega sončnega dne rekel, da bodo šli na travnik pogledat cvetlice, je pa tako znanstvena fantastika. Ker je treba vsake take aktivnosti prej načrtovati, pa imeti dovolj spremljevalcev …
Včasih so zgoraj opisani primeri lahko tudi izgovor. Kot kažejo primeri nagrajenih učiteljev, se vse da, če se hoče. Žal so v Sloveniji tudi učitelji, ki to nikoli ne bi smeli postati. Pri tem bi lahko pomagal finski sistem, kjer komisija oceni, ali nekdo lahko postane učitelj. Ali je, po domače povedano, človeški. Na pedagoško fakulteto sprejmejo največ pet odstotkov vseh prijavljenih, prijavljajo se le najboljši.
To naj bo cilj tudi pri nas. Le z najboljšimi učitelji imamo možnost dobiti dobro družbo. Potencial nedvomno je. Treba je končno poskrbeti, da ne bo ostalo le pri potencialu.
