V dveh etapah, med dvema blokoma

Igra sestavljanja nove vlade oziroma predčasnih volitev se preobrača v programsko debato.
Fotografija: Na dlani je, da so Ksenija Klampfer, Miro Cerar in Marjan Šarec na hrbet Zdravka Počivalška nadeli veliko utež. FOTO: Blažž Samec
Odpri galerijo
Na dlani je, da so Ksenija Klampfer, Miro Cerar in Marjan Šarec na hrbet Zdravka Počivalška nadeli veliko utež. FOTO: Blažž Samec

Ponovno bi padli v nepotrebno past, če bi poskušali znova in znova napovedovati, ali se bo začela sestavljati nova in preurejena vlada v naboru starih poslancev ali bodo predčasne volitve. Dogodek, ki ga je treba opaziti, pa sta brez dvoma nedeljski odstop ministrice za delo Ksenije Klampfer in njeno pismo, ki ga je kot podpredsednica SMC pisala Zdravku Počivalšku. Gre namreč za programski moment.

Najmočnejši (in hkrati najšibkejši) člen pri regrupaciji poslanskih ekip v potencialno novo koalicijo s SDS je stranka SMC. To je stranka, ki jo je ustanovil Miro Cerar in tudi on se je hkrati s Klampferjevo v nedeljo jasno izrekel proti koalicijskemu sodelovanju s SDS. Klampferjeva je v pismu predsedniku SMC Počivalšku potegnila pomembno ločnico. Očitala mu je, da stranko pelje v vode populizma, da »bolj od dela namreč šteje populizem«. Stališče, ki ga je povzela kot programskega in načelnega, je, da je vedno verjela v verodostojnost politika skozi rezultate njegovega dela in da so ti edini, s katerimi lahko stopi pred ljudi. Sama se je zavzela za dvig socialne varnosti, za dvig minimalne plače, za dvig materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila oziroma dodatka.

Poanta je bila dana njenim spodrsljajem pri dodatku za delovno aktivnost navkljub. Zavzemala se je, je poudarila, tudi za zaustavitev upadanja pokojnin, za dvig odmernega odstotka itn.

Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. FOTO: Jure Eržen/Delo


Njej kot podpredsednici stranke nasproti je stal predsednik Počivalšek, ki ji je v osebnem pogovoru razodel drugačno vizijo: češ, da naj bi bilo v SMC premalo, in ne preveč populizma, kajti ljudje marljivega dela da ne opazijo, je povedala.

Na drugi strani te šahovnice pravzaprav nista Janez Janša in SDS, temveč Marjan Šarec, ki se s Počivalškom pogovarja (pogaja) o skupni nastopni listi na želenih predčasnih volitvah.

Njegova drža proti SDS in Janši je precej kategorična. Po eni strani je zatrdil, da nima nobenih zamer, kajti človek da ne sme biti užaljen v svojo škodo. Toda po drugi strani je zelo jasno povedal, da ne more sodelovati z nekom, ki »širi nestrpnost, podpira ponarejanje zgodovine, ne zna pojasniti izvora premoženja in novinarke označuje za prostitutke …«

Še več, in tu zgodba postane osebna: rekel je, da noče sodelovati s človekom, ki ga prek svojih medijev – ti pa so financirani iz tujine – blati na osebni ravni.

Tu spet nastopi programski moment, podobno kot pri Klampferjevi. Sodelovati, je rekel, da želi z vsemi, ki so svobodomiselni in želijo Sloveniji dobro.

Najmočnejši (in hkrati najšibkejši) člen pri regrupaciji poslanskih ekip v potencialno novo koalicijo s SDS je stranka SMC. FOTO: Uroš Hočevar
Najmočnejši (in hkrati najšibkejši) člen pri regrupaciji poslanskih ekip v potencialno novo koalicijo s SDS je stranka SMC. FOTO: Uroš Hočevar


Na dlani je, da so Ksenija Klampfer, Miro Cerar in Marjan Šarec na hrbet Zdravka Počivalška nadeli veliko utež. Blok poslancev SMC, brez katerega Janša (pre)težko sestavi novo vlado, nenadoma ni več homogen, predvsem pa je jasno, da volilno telo SMC odslej v načrtu ne bo hotelo sodelovati. Dejstva potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave in Počivalšku sporočajo, da dela račun brez krčmarja.

Kot že rečeno, bi z napovedovanjem česarkoli na to temo padli v past, vse skupaj tudi ne pomeni, da Janša ne bo mogel sestaviti nove vlade brez predčasnih volitev. Zagotovo pa to pomeni najmanj dvoje: prvič to, da je Šarec pravilno izračunal, da je njegova politična prihodnost mogoča samo v desni sredini z levim pridihom ter proč od Janše in SDS. Drugič pa to, da se je že začela katalizacija politične sredine.

Posledice take katalizacije so v najboljšem primeru v učinkih večinskega sistema, v procesih, ki so po volilnem zakonu proporcionalni. Posledica celotnega dogajanja pa se po drugi plati vseeno kaže kot kontroverzna. Če po eni plati spodbuja momente programske debate, je po drugi povsem jasno, da na metapoziciji vsega političnega dogajanja spet stoji Janez Janša in da so morebitne predčasne volitve ali pa sestavljanje alternativne vlade predvsem negativni dogodek: proti nekomu, torej po svojem bistvu tako imenovana negativna politika.

Preberite še: