V hitro spreminjajočem se svetu

Kanclerko Angelo Merkel sta k odprtju meja za begunce z Bližnjega vzhoda in od drugod navedla »človekoljubni imperativ in preizkus evropskih vrednot«, saj se je bala, da bi morali s prihajajočimi množicami sicer obračunavati s silo. Za voditeljico države, ki je nasledila nacistično strahovlado, to ni prišlo v poštev, a mora vse od takrat opazovati velike težave in stroške z drugače socializiranimi ljudmi, izzive svoji avtoriteti in vzpon nacionalističnih strank. Z Alternativo za Nemčijo je takšno na tretjem mestu v bundestagu dobila tudi njena država, zdaj pa se ji upira še sestrska CSU, ki bo oktobra na deželnih volitvah branila povojno prevlado na Bavarskem. AfD je na lanskih parlamentarnih tudi tam volilo več kot dvanajst odstotkov volivcev.

Krščanskodemokratska prvakinja je nove pretrese zaradi begunske krize pričakovala, sicer dolgoletnega bavarskega premiera Horsta Seehoferja, ki je že od začetka nasprotoval njeni migrantski politiki, ne bi imenovala za svojega notranjega ministra. Merklova se v zgodovino gotovo noče zapisati kot uničevalka sestrske zveze med svojo CDU in bavarsko CSU, poleg tega tudi sama že dolgo zatrjuje, da se leto 2015 ne sme ponoviti. A dolgoletna voditeljica tudi verjame, da zapiranje meja posameznih držav ni pravi odgovor na begunsko krizo in še manj na zgodovinski mirovni projekt evropskega združevanja.

Torkovo srečanje z Emmanuelom Macronom v brandenburškem Mesebergu je pokazalo, da nemška kanclerka v borih dveh tednih, ki jih ima na voljo za iskanje evropskih rešitev, lahko računa vsaj na pomoč Francije. Hudi domači pritiski pa bodo morda omogočili tudi izpolnitev tesnejšega evrskega in evropskega približevanja, na katerega je moral mladi francoski predsednik čakati do zdaj. Vsi predlogi še niso znani in nekatere med njimi so v konservativnem Berlinu sprejemali že prej, med njimi preoblikovanje evropskega mehanizma stabilnosti v evropski denarni sklad po zgledu IMF ter stabilizacijo bančnega sistema in kapitalskih trgov. Evrski proračun je za nekatere paradni konj širjenja tradicionalnega francoskega centralizma v vsej Evropi.

A bi morali kritiki misliti na to, preden so bavarski konservativci v strahu pred uničevalnimi posledicami begunske krize kanclerko potisnili v kot. Časovno zelo omejeno iskanje evropskih rešitev prinaša politični daj-dam, ki bi se mu morda lahko izognili – ali pa tudi ne? Nemčije k tesnejšemu sodelovanju s Francijo in drugimi evropskimi državami ne sili le begunska kriza, ampak tudi skoraj sovražni toni iz ZDA predsednika Donalda Trumpa. Samozvani nasprotnik nemške avtomobilske industrije zdaj dvomi celo o nemški uradni kriminalni statistiki, potem ko so mu pojasnili, da te kljub njegovemu drugačnemu prepričanju kažejo upad kriminalnih dejanj. »V hitro spreminjajočem se svetu« si celo nemška kanclerka ne more več izbirati prijateljev in se bo poskusila oprijeti tistih, na katere še lahko računa.