V imenu čigave svobode?

Kakšno težo bi imela izpoved kandidata za predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki bi v imenu notranje svobode, kot je to storil ustavni sodnik Jan Zobec, dejal, da mora v imenu te iste svobode povedati, da Zobčeve obtožbe na njegov račun izvirajo iz nestrpnosti do Neslovencev, čeprav se ustavni sodnik šteje za vrhovnega varuha človekovih pravic? Natančneje, s človekovimi pravicami živi, trdi sam ustavni sodnik, tudi takrat, ko zapre vrata svoje pisarne. Očitno res. Se pa pač ve, da je Masleša rojen v Kopru, pravno fakulteto je končal v Sarajevu, tam nekaj časa tudi služboval, njegov oče, oficir JLA, pa je bil po rodu Hercegovec. Masleševa izjava proti Zobčevi bi imela težo besede zoper besedo.

Toda ta teden je postopek izbire prvega sodnika v državi, spolitiziran in shisteriziran kakor nobeden doslej, dobil nove razsežnosti. Očitkom vrhovnih sodnikov Marka Šorlija, Barbare Zobec ter Rudija Štravsa in ustavnega sodnika Jana Zobca – brez poguma zadnjega, da bi se z Maslešo soočil – sta se uprla nekdanji javni tožilec Milan Mesar in nekdanja delavka koprskega sodišča Edvarda Rutar, ki sta bila inkriminiranega 7. julija 1984 skupaj s takrat dežurnim preiskovalnim sodnikom Brankom Maslešo na ogledu kraja, kjer so vojaki na jugoslovansko-italijanski meji ubili prebežnika.

V Masleševih izjavah po ogledu kraja dogodka nista prepoznala nobenega njegovega navdušenja nad tem, da je bil – tako Zobec – prebežnik ustreljen v sredo čela (mimogrede, iz zapisnika o dogodku izhaja, da je bil ustreljen v hrbet). Nasprotno. Trdita, da se je Masleša nad dogodkom (in bil je samo en (!) tak dogodek, ki se ga je Masleša kot dežurni preiskovalni sodnik udeležil) zgrozil. Nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen pa v primeru Masleše pravzaprav prepoznava nezmožnost Šorlija, da bi se sprijaznil s tem, da po drugem razpisu ni bil izvoljen za predsednika vrhovnega sodišča. Šorlijev »egotrip« pa se po Testenovi presoji tako in tako ne ustavi pred ničimer.

V javnosti že tako načeta podoba sodstva – zanjo sicer tudi samo nosi odgovornost, ker si je dovolilo, da ga je politika pahnila v položaj, v katerem se sodništvo razume zgolj kot plen, ne da bi se temu v imenu pravne države, za katero je prvo poklicano, da jo varuje, znalo samozavestno in prepričljivo upreti – z javnim obračunavanjem med sodniki seveda v ničemer ne pripomore k njegovemu večjemu ugledu. Še posebno ker tokratna polemika ne zadeva kandidatovih strokovnih sposobnosti in usposobljenosti za vodenje sodišča, ampak se je povsem osredotočila na osebne (dis)kvalifikacije.

SDS, spodbujena z izpovedmi sodnikov, tako Branka Maslešo sprašuje, kaj je kot sodnik – lahko pa bi tudi kot državljan – storil, ko je videl, da je bil na meji nezakonito ustreljen človek. Odgovor se skriva tudi v vprašanju, kaj sta storila sodnika – ali državljana – Zobec in Štravs, nekdanja Masleševa sodelavca na koprskem sodišču, ko sta slišala, kaj se je zgodilo na Škofijah. Nič. Torej, kdo je pred šestindvajsetimi leti ravnal bolj sprevrženo? En sodnik, vsi trije? Nihče?

Se bo lahkotnemu lomastenju po kandidatih za najvišji sodniški položaj (kdaj spet v imenu človekovih pravic na način, da se te pravice prezira in zanika?) vendarle kdo kdaj postavil po robu? Tokratni postopek gre namreč svojo pot. V torek bo po glasovanju v državnem zboru vse jasno. Kaže pa se pridružiti razmišljanjem, naj se politika umakne iz kadrovanja v vrhu sodstva in naj to nalogo in odgovornost v celoti s povsem preglednimi postopki prevzame vrhovno sodišče samo.