V pasti naftnega zloma

Predah na naftnih trgih je trajal komaj kakšen dan, že v ponedeljek se je padanje cene črnega zlata nadaljevalo. Severnomorska nafta brent se je pocenila pod 49 dolarjev za sod, poznavalci trga pa pričakujejo, da se »naftni zlom« še ne bo kmalu ustavil. Še na začetku minulega poletja je 159-litrski sod nafte stal 115 dolarjev, do danes je torej izgubil več kot polovico vrednosti.

Na prvi pogled gre za dobro novico, saj za porabnike (tako podjetja kot gospodinjstva) cenejša nafta pomeni precej nižje stroške za energijo. V ZDA so, na primer, izračunali, da je učinek dosedanje pocenitve črnega zlata približno tak, kot da bi se plače zaposlenih povišale za dva odstotka. Načelno bi torej lahko pričakovali, da bo letos na voljo več denarja tako za potrošnjo kot za vlaganja – tako pa bi se lahko povečala gospodarska rast. Mednarodni denarni sklad na primer ocenjuje, da pocenitev nafte za deset dolarjev za sod k svetovni gospodarski aktivnosti lahko doda celo 0,2 odstotne točke.

Tako drastičnega znižanja cen še pred nekaj meseci niso pričakovali nobeni oblikovalci gospodarskih politik in paradoksalno je, da si ohranitve sedanje cenovne ravni (kaj šele dodatnega padca) v resnici niti ne želijo. Pretirana pocenitev nafte, ki je na prvi pogled koristna in blagodejna, namreč povzroča tudi nekatere konkretne težave.

Najočitneje je, da so se močno zmanjšali prihodki držav, ki so zelo odvisne od izvoza nafte. Rusija, ki se je hkrati »sprla« z Zahodom zaradi Ukrajine in si nakopala še gospodarske sankcije, je zdrsnila v gospodarsko krizo. Venezuela, ki je zaradi izpada naftnih prihodkov v resnih javnofinančnih težavah, si »kolege« v Opecu prizadeva prepričati, da bi omejili proizvodnjo in s tem stabilizirali cene.

Vendar tudi do zdaj ni naletela na posluh, saj so ključne proizvajalke v Perzijskem zalivu (Saudska Arabija, Združeni arabski emirati), ki nafto lahko pridobivajo poceni, prepričane, da bodo morale pri proizvodnji prve popustiti ZDA. Vodilna svetovna sila je namreč v zadnjih nekaj letih močno povečala proizvodnjo nafte, njena šibka točka pa je, da cena, nižja od 40 dolarjev za sod, resno ogroža profitabilnost znatnega dela novih vrtin.

Nizka cena nafte je torej trenutno eden on močnejših vzvodov, ki vpliva na preoblikovanje ravnotežja moči v sodobnem svetu.

In kje je tu Evropa? Kot neto uvoznici energije ji nizka cena nafte spet koristi le na prvi pogled. Po prvem navdušenju, da bi na tako lahko zagnala svojo gospodarsko rast, se množijo svarila, da bo cenena energija prinesla deflacijo – to pa odpira nov sveženj težav, saj prezadolženi celini grozi, da se bo realna vrednost dolgov na ta način povečevala sama od sebe. Tudi dolgoročno prinaša poceni nafta prej težave kot koristi. Otežuje namreč prehod na alternativne vire energije, ki edini lahko zagotovijo večjo energetsko neodvisnost stare celine – in ne nazadnje tudi uresničevanje ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb.